Čebelarsko društvo Tacen

Tomislav Strgulc (tomo.strgulc@gmail.com)

Stanje v panju

Septembra so čebele sredi intenzivne priprave na zimo. Kopičenje zalog medu jim je osnovna skrb. Stikanje za medičino in drugo sladko hrano je zelo veliko. Za zagotovitev hrane ne izbirajo sredstev in se lotijo ropa slabe, še najraje brezmatične družine. Oblika čebeljega gnezda je zdaj že povsem zimska, saj je med v vencih nad zalego in na krajnih satih. Prenašanja medu v medišče v tem času ni več pričakovati, razen ob obilnem medenju gozda in ponekod bršljana. Matica še vedno zalega jajčeca, iz katerih se bodo razvile dolgožive čebele. Večino dolgoživih čebel bo matica zalegla do sredine septembra, zato je pomembno, da v tem času zagotovimo razmere za uspešen razvoj čebelje družine. Zelo pomembna je pelodna paša, ki omogoča dobro preskrbo ličink z beljakovinami.

Če v juliju in avgustu nismo ustrezno poskrbeli za zatiranje varoj, se bodo te v septembru čezmerno namnožile in uničile čebeljo družino. Močno napadene družine pogosto ne zdržijo pritiska zajedavca in zapustijo panj v roju. V panju običajno ostane nekaj zaplat pokrite zalege, pri kateri so nekatere celice naluknjane. Podobno naluknjano pokrito zalego opazimo tudi pri hudi gnilobi čebelje zalege. Da se prepričamo, za kaj gre, odpremo pokrovček celice, in če je v njej nerazvita čebela, smo lahko prepričani, da je vzrok varoza. Če smo v dvomih, se posvetujemo z veterinarjem in ravnajmo, kot da imamo opravka s kužno boleznijo. Čeprav sem o tem pisal že v prejšnjem prispevku, ponavljam: bodimo pozorni na roje, ki se pojavijo v tem času. Roji so polni varoj in jih je treba pred vstavljanjem v panj očistiti zajedavcev. Jesenski roji niso sposobni preživeti zime, jih pa lahko uporabimo za krepitev čebeljih družin. Če v tem času po nesreči v čebelji družini izgubimo matico, obnova te po naravni poti, zaradi same dolžine vzreje in pomanjkanja trotov, ni več možna. Izgubljeno matico moramo tako nadomestiti z dodajanjem oprašene matice v matičnici ali dodajanjem rezervne družine.

Delo čebelarja

V prispevku za julij in avgust sem zapisal, da me skrbi, kakšni bodo donosi medu na lipi in kostanju. Bojazen, da se bodo nadaljevali slabi donosi, je bila odveč, saj je obilno medila lipa in nekoliko manj tudi kostanj. Tudi na našem območju, v okolici Šmarne gore, smo imeli nadpovprečno letino. Čebele so šle v poletje dobro razvite in lahko sem opravil kar nekaj posegov, s katerimi sem si zagotovil ustrezno število rezervnih družin in pravočasno zamenjal neustrezne matice.

V septembru bodo moji posegi v panje namenjeni predvsem zagotovitvi ustrezne količine hrane, če mi te ni uspelo dodati do konca avgusta, ureditvi čebeljih družin za zimovanje in zatiranju varoj.

V letošnjem juliju, ko pišem ta navodila, v nekaterih predelih dobro medi gozd. Zna se zgoditi, da bomo imeli v avgustu donose manovega medu. Med iz mane vsebuje veliko mineralov in je kot tak neprimeren za prezimovanje, saj preveč obremenjuje črevesje čebel. To vodi v vnetje in ob prisotnosti noseme bomo imeli konec zime in v začetku pomladi težave, ki jih bo težko obvladati. Ker bom do septembra čebele v glavnem že nakrmil, bom ukrepal le, če bo mane res obilno in se bo medenje nadaljevalo v september. V tem primeru bom satje z manovim medom odstranil iz plodišča. Sate bom zavil v folijo in jih dal za dva dni v zamrzovalno skrinjo in shranil. Zavite sate z medom in cvetnim prahom hranim v stari nedelujoči zamrzovalni skrinji, deviško satje, ki ga vešča ne napada pogosto, pa na policah v kleti. Sredstev za odganjanje voščene vešče ne uporabljam. Spomladi bodo sati z medom in cvetnim prahom še kako uporabni za pomladanski razvoj čebeljih družin. Opozoril bi rad, da medu, ki je pomešan s sladkorjem, nikoli ne točim, in še pomislim ne, da ga bi namenil prodaji. Nekateri ta med iztočijo, redčijo in krmijo čebelam. To je nedopustno, saj lahko s tem povečamo vnos bakterij, ki povzročajo hudo gnilobo, ta se namnoži nad mejo, ki jo čebele še obvladujejo, in pogoji za obolelost s hudo gnilobo čebelje zalege so izpolnjeni. Vsekakor se bom potrudil, da bodo čebele do 5. septembra, ko vsako leto odidem na dopust, povsem nakrmljene. Kasneje bom dodajal samo toliko sladkorne raztopine, da bo masa desetsatnega panja AŽ vsaj 45 kg. V panju bo okoli 15 kg ustrezne hrane.

Omenil sem že, da čebele prezimljam v medišču. Glavni vzrok za to je, da nisem imel možnosti ustrezne hrambe vsaj 800 satov izpraznjenega medišča. Moral sem najti ustrezno rešitev. Preizkusil sem več načinov prezimljenja v medišču in se odločil za način, ki ga zdaj uporabljam. Ker je plodiščno satje pomaknjeno do nosilnih palic medišča, čebele v vmesnem prostoru ne gradijo, lahko pa prehajajo v obe smeri. Nekje po 15. septembru začnem prestavljati čebelje gnezdo v medišče. Na kozico zložim vse mediščno satje in odstranim matično rešetko. Vrzel, ki je nastala z odstranitvijo matične rešetke, bom zapolnil z letvico enake debeline in dolžine, ki jo namestim med okenci plodišča in medišča. Sate plodišča prestavim v medišče. Ker sem že v avgustu ustrezno uredil plodišče, lahko prestavljam tudi po dva ali tri sate hkrati in pri tem ne menjam razporeda. V izpraznjeno plodišče, na prvo in zadnjo nosilno palico satja, namestim distančnika, ki bosta satje pomaknila za 12 mm navzgor. V dvignjeno plodišče zložim satje iz medišča. Če je bilo v medišču tudi satje s hrano, ga postavim ob stene in ne pred žrelo panja, ki sem ga že pred začetkom krmljenja zožil na 3 cm. Poudariti moram, da je prestavljanje plodišča v medišče resen poseg in ga je treba opraviti hitro, da ne povzročimo ropa. Prestavljanje gnezda v medišče vedno opravim dopoldan, ko so čebele mirnejše kot popoldan. Dobro je, da je takrat v naravi vsaj nekaj paše in čebele ne stikajo za hrano v odprtem panju. Če čebele začno »nagajati«, preneham delo in ga nadaljujem kasneje. Ker sem s prestavitvijo plodišča izpred žrela odstranil tudi stražarke, je pomembno, da so žrela zožena vsaj toliko časa, da se čebele privadijo na novo postavitev. Delo, ki ga imam s tem opravilom, se mi poplača spomladi, ko se čebele bolje razvijajo in nimam težav s predčasnimi roji, ker se družine lahko nemoteno širijo navzdol. V času prevažanja čebel sem se iz gozda vrnil okoli 20. avgusta in po točenju začel krmljenje. Krmil sem s kanticami s cevko, ki sem jih namestil v delno izpraznjeno medišče.Ob preureditvi panja za zimo sem kantice prestavil v plodišče, da sem lahko po potrebi dodal manjkajočo hrano.

Med pregledovanjem čebeljih družin v septembru bomo naleteli na družino, ki ni ustrezno razvita. Iz izkušenj vem, da v tem času ni več možnosti za reševanje ali upanje, da bo slabotna družina preživela zimo. Zato tako čebeljo družino dodam družini, ki je ustrezno razvita. Nikoli ne združujem dveh slabih družin!

Zatiranje varoj je naslednje nujno opravilo. Kako se ga boste lotili, je prepuščeno vam. Vsekakor si ponovno preberite navodila iz prejšnjega meseca in v primeru večjega odpada varoj nadaljujte zatiranje zajedavca do očiščenja. Vzpostavite evidenco odpada po panjih in zatirajte varoje samo v tistih družinah, kjer je to potrebno. Jaz že vrsto let uspešno uporabljam samo sredstva na osnovi oksalne in mravljinčne kisline, saj s tem ne obremenjujem satja s strupenimi snovmi. To priporočam tudi vam.

Pri panjih LR v primeru vnosa mane delam enako kot v panjih AŽ. Do 5. septembra bodo tudi nakladni panji ustrezno nahranjeni in bodo imeli vsaj 18 kg ustrezne hrane, ki bo v vencih nad zalego in v stranskih satih. Že vrsto let družine v nakladnih panjih prezimljam v treh dvotretjinskih nakladah na devetih satih. Ob prvem septembrskem posegu iz vsake naklade en sat odstranim, druge pa pomaknem v sredino. Reža, ki je nastala ob straneh, preprečuje plesnenje krajnih satov. Iz panjev poberem vse deviške sate, jih zavijem v folijo, zamrznem in shranim. Večina mojih nakladnih panjev ima zdaj tri naklade, nekaj pa jih imam s štirimi, saj sem v četrto, ki jo bom novembra odstranil, zložil preostale sate. Tudi tu bom naletel na družine, ki ne bodo sposobne preživeti zime, in z njimi bom okrepil druge družine. Dodajanje slabičev je preprosto. Običajno naklado s slabičem postavim na vrh družine, ki jo želim okrepiti. Da je sprejem varnejši, na gornjo naklado položim polo naluknjanega papirja. Pred dodajanje opravim pregled slabe družine, da izključim oslabelost zaradi bolezni. Matice pri tem pregledu ne iščem, če pa jo slučajno najdem, jo odstranim.

Za zatiranje varoj v nakladnih panjih uporabljam šok terapijo z mravljinčno kislino (Formivar 85) in sublimacijo Api Bioxala. Tudi tu spremljam odpad in zatiram varoje samo v panjih, kjer je to potrebno.

Skrb za zdravje čebel

Leta 2000 so se mi začele čebele ropati že v gozdu, ko sem čakal na medenje hoje, ki ga ni bilo. Brezpašno obdobje in tri brezmatične družine so bili povod za začetek ropa. Ker nisem ugotovil, da se ropajo moje čebele med seboj, sem jih prepeljal domov in upal, da se bo s spremembo okolja in zoženjem žrel na širino dveh čebel rop prenehal. Ni se. Doživel sem pravo morijo, saj se je ropanje širilo neverjetno hitro. Ker zoženje ni pomagalo, sem vse panje prekril s smrečjem, da bi roparicam otežil vstop vanje. Ni pomagalo. Iz aluminijaste pločevine sem izdelal 7 mm visoke, 15 mm široke in 80 mm dolge cevke za žrela in jih vstavil v žrela panjev, kar je položaj nekoliko umirilo. Ker je v panjih bučalo in sem se bal pregretja, sem odprl vrata panjev, v pitalnike nalil vodo in povsem zatemnil notranjost zabojnika. V tednu dni so se razmere počasi toliko uredile, da sem lahko začel sanacijo in kasneje krmljenje za zimo. Izgubil sem šest čebeljih družin. Vse čebelje družine so bile oslabele, saj je ogromno čebel pomrlo med ropom.

Če se čebele v čebelnjaku začnejo ropati, ukrepajte hitro. Najprej zožite žrela na širino ene do dveh čebel. Če to ne pomaga, je treba v žrela namestiti cevke za žrela, ki sem jih opisal. Cevke porinemo v panj, kar oteži dostop tujkam. Panj, kjer je rop silovit in je običajno že povsem izropan, vhod v panj pa lepljiv od medu, je treba zapreti in iz panja odstraniti vse satje. Jaz po izpraznitvi žrelo panja ponovno odprem. Roparice se še nekaj časa zaletavajo v izpraznjeni panj, a se kmalu umirijo. V ta panj to jesen ne bom vstavil rezervnedružine. Če je v času ropavroče, je po zoženju ali vstavitvi cevk treba odpreti vrata panjev, da se panji zračijo. V času ropa ne odpirajmo panjev, ne krmimo in ne posegajmo v čebelje gnezdo. Počakajmo, da se rop prekine. Ko se rop povsem umiri, moramo odstraniti cevke, da omogočimo čebelam normalno izletavanje in vnos cvetnega prahu. Žrela naj ostanejo zožena na približno 3 cm. Posegi, ki jih bomo izvedli po ropu, naj bodo taki, da ne premeščamo satov, ki so pred žreli panjev, saj se rop lahko ponovi.

Da bi se izognili ropu, je treba krmiti čebele pozno zvečer. Iztočeno satje vračajmo v panj, ko se stemni. Ne polivajmo sladkorne raztopine v okolici panjev. Preglede opravimo hitro, in če so dnevne temperature visoke, pregledujemo zjutraj, ko je hladneje in so čebele mirnejše. Ne jezimo se na čebelarja soseda, če nam ropajo njegove čebele. Napako smo naredili sami.

Tomo Strgulc

Distančnik za dvig satja

Čebelja družina v medišču z dvignjenim satjem plodišča

Panj AŽ, 11 + 3, z distančnikoma in kantico za krmljenje

Stanje v panju

Konec maja, ko pišem navodila za julij in avgust, moram žal zapisati, da vreme to pomlad čebelam ni bilo naklonjeno. Na območju, kjer imam čebelnjak, do zdaj nisem beležil omembe vrednih donosov in kar strah me je napovedati dejavnosti v juliju, ko naj bi v njegovem začetku iztočili lipov ali kostanjev med. Ostajam pa optimističen in bom nadaljeval, kot da bo tako, kot je bilo običajno v teh mesecih. V času cvetenja lipe in kostanja, ko je na voljo obilo cvetnega prahu in medičine in so čebelje družine v dobri kondiciji, se rojilni nagon dokaj umiri. Če čebele ne rojijo julija, predvsem pa avgusta, vzrok ni prenaseljenost panja, temveč je možna močna okuženost z varozo ali druga bolezen, ki čebele prisili, da zapustijo panj. Pri ogrebanju teh rojev moramo biti previdni in predvsem če niso iz našega čebelnjaka, upoštevati karanteno, preden roj stresemo v panj.

Kranjica je znana po tem, da zalega le, če ima dotok hrane v panj. Če tega ni, zaleganje omeji oziroma ob povsem brezprašnem obdobju preneha zalegati. V mesecu avgustu bo matica zalegala jajčeca, iz katerih se bodo razvile dolgožive čebele, ki bodo živele do pomladi. Dolgožive čebele imajo več maščobnih celic kot letne, zato njihove žerke za razvoj potrebujejo bolj hranljive obroke kot čebele, ki se izležejo med letom. To še povečuje pomen dotoka hrane, bogate z ogljikovimi hidrati in beljakovinami. Zelo pomemben je vnos raznolikega cvetnega prahu. Za nemoteno zaleganje mora biti zagotovljen stalen dotok nektarja (hrane) in vode, na razpolago mora biti dovolj prostora, čebelja družina mora biti zdrava z matico, ki bo sposobna uresničiti pričakovano. Za dotok nektarja in cvetnega prahu ob normalnih pašnih razmerah poskrbi narava. Če ni tako, mora priskočiti na pomoč čebelar. Pomembno je, da je ob čebelnjaku delujoč napajalnik z vodo. Vodo čebele potrebujejo za pitje in ob vročini za hlajenje panjev. Čebele v mesecu avgustu začnejo oblikovati zimsko gnezdo, saj kopičijo med ob zalegi v plodišču in v vencih nad zalego. Ob obilnem vnosu hrane v panj lahko zmanjka prostih celic za nemoteno zaleganje matice. Nabiralna vnema v tem času je izrazita in čebele stikajo za hrano povsod, kar povečuje možnost ropanja. Razvoj populacije varoj se povzpne do vrhunca, število čebel se postopoma manjša in obremenjenost čebel z varojami se poveča, kar je za čebeljo družino lahko usodno. Troti so že opravili svoje poslanstvo. V čebelji družini so postali nepotrebni porabniki hrane, zato jih bodo čebele do konca avgusta, pogosto pa že mnogo prej, postopoma prepodile iz panjev.

V mesecu avgustu polagamo temelje za kakovost družin v naslednjem letu, zato se večkrat omenja, da se čebelarsko leto začne prav v tem mesecu.

Delo čebelarja

V juliju še vedno pregledujem panje na sedem do deset dni. Pregledi so namenjeni predvsem nadzoru kakovosti zalege, količine hrane in obremenjenosti čebel z varojami. Da lahko nadzorujem napadenost družin z varojami, v prvih dneh julija v vse panje vstavim testne podnice z mrežo. To naredim, ko premeščam napolnjene sate s kostanjevim ali lipovim medom iz panjev, kjer je teh več, v panje, ki imajo še prostor. Podnice naoljim s parafinskim oljem. Čeprav večkrat slišim, da si s spremljanjem naravnega odpada v vseh panjih dajem preveč nepotrebnega dela, menim, da ni tako, saj se s tem izognem kampanjskemu zatiranju varoj v čebeljih družinah, kjer je zajedavcev malo in je zatiranje lahko optimalno. Več o tem, kako se spopadam z varojami, sem zapisal v zadnjem delu prispevka.

V prvi dekadi julija bom iztočil med, nabran na lipi in kostanju. Ker sem o točenju pisal že v juniju, naj tokrat omenim le, da je nevarnost ropa ob vračanju satja v panje julija, še bolj pa avgusta, velika. Previdnost ne bo odveč! Če je le mogoče, bom točil takrat, ko bo vsaj malo paše, da bodo čebele zaposlene z nabiranjem in me ne bodo ovirale pri delu. Pred točenjem vedno zožim žrela panjev na polovico in satje vračam pozno zvečer, ko žrela ponovno povsem odprem. Za ometanje čebel s satja uporabljam električni ometalnik. Ometene čebele padejo v posodo ometalnika, kar je priložnost, da čebele tretiram z zdravilom na osnovi oksalne kisline. To bo zadnje točenje medu na območju, kjer imam osnovni čebelnjak, saj se je le nekajkrat dogodilo, da sem v avgustu točil še med mane.

Nekaj dni po točenju opravim nekoliko obsežnejši pregled. Pri tem nikoli ne zlagam na kozico več kot sat ali dva, da ne spodbudim ropanja. Iz plodišč bom začel odstranjevati deviško satje in ga nadomeščati s satjem, ki je bilo že nekajkrat zaleženo. V juliju čebele le izjemoma gradijo satnice, zato jih v gradnjo ne dajem več. V tem mesecu bom zamenjal matice, ki nimajo ustrezne zalege. Običajno matico dan pred dodajanjem nove matice vzamem iz panja skupaj z dvema satoma zalege in jih prestavim v petsatni panj. V ta panj dodam še manjkajoče izdelane sate in satni pitalnik ter ga odnesem na drugo stojišče. Poskrbim, da ima narejenec vedno dovolj hrane, zato mu v satni pitalnik natresem sladkor, ki ga navlažim z vodo ali sladkornim sirupom. Konec avgusta matico odstranim, zalego pa uporabim za krepitev rezervnih ali gospodarskih družin. Do julija mi ne uspe vedno izdelati dovolj rezervnih družin. Čas po cvetenju kostanja je zadnja možnost, da jih izdelam še nekaj. Rezervne družine lahko naredim z ometenci, ki jih pripravim ob točenju. Večkrat pa uporabim metodo, ki jo je opisal Jože Mur, čebelar z bogatim čebelarskim znanjem. Pred leti mi jo je posredoval in dovolil objavo. Zapis, kako izdelati rezervne družine po kostanjevi paši in se znebiti varoj, je objavljen na spletni strani ČD Tacen (https://cd-tacen.si/), z naslovom Narejenci po Murovi metodi. Oba opisana načina sem večkrat uporabil in ju priporočam tudi vam.

Julij in avgust sta najbolj vroča meseca. Sta meseca dopustov, sta pa tudi meseca, ko čebele najbolj potrebujejo pomoč čebelarja. Če sem v juliju skrbel za dotok hrane predvsem za spodbujanje matice k zaleganju in ohranjanje potrebne zaloge hrane, moram v avgustu začeti krmiti na zalogo, ki jo bodo čebele potrebovale v času zimovanja. V ta namen porabim 10 kg sladkorja za oskrbo čebelje družine v desetsatnem panju AŽ in tri kilograme več za nakladne panje LR. Prva dva obroka, ki ju dodam prve dni avgusta, nalijem v pitalnike, ki omogočajo hiter odvzem. Pozno zvečer nalijem po 2 litra sladkorne raztopine, narejene v razmerju 3 proti 2 v korist sladkorja. Čebele hrano porabijo do naslednjega jutra in ni nevarnosti ropanja. Po prvih dveh obrokih dodajam hrano s pitalniki, ki omogočajo postopen odvzem. V panjih AŽ uporabljam pitalnike, v katere lahko nalijem 2,5 litra sladkorne raztopine, ki jo bodo čebele postopoma porabile. Dodajanje hrane v te pitalnike nadaljujem, dokler ne porabim predvidene količine sladkorja. Krmljenje s postopnim odvzemom hrane je pomembno zato, da matica zalega v čim večjem obsegu, saj bo v avgustu začela zalegati jajčeca dolgoživih čebel. V zadnjih letih, ko čebel ne prevažam več, mi čebele uspe nakrmiti do konca avgusta. Kasneje dodajam le toliko hrane, da vzdržujem načrtovano količino zimske zaloge. Pomembno je, da s predelavo sladkorne raztopine v zimsko hrano obremenim letne čebele in ne dolgoživih.

Ponavljam se že, ko v vsakem prispevku napišem, da pri delu s panji LR sledim istim ciljem, ki sem jih opisal pri delu s panji AŽ. Tudi tokrat je tako. Med, ki so ga čebele v teh panjih nabrale na lipi in kostanju, iztočim vedno teden kasneje kot iz panjev AŽ. Razlog je seveda v vlagi, ki se po tednu dni običajno spusti na ustrezno raven. Prvi pregled, teden dni po točenju, namenim urejanju treh naklad, v katerih bodo čebele zimovale. Iz teh odstranim deviške sate in jih nadomestim z že zaleženimi sati. Deviške in nedograjene sate zložim v vrhnjo naklado. V pitalnik nasujem 2 kg sladkorja in ga navlažim z vodo ali sirupom. Do začetka krmljenja na zalogo je to zadostna količina. Podnice mojih nakladnih panjev imajo na podu mreže in pod njimi plošče, na katere odpadajo drobir in odmrle varoje. Te plošče ob pregledih očistim in naoljim. Na zalogo začnem krmiti sočasno s panji AŽ. Ko začnem krmiti na zalogo s sladkorno raztopino, v pitalnike namestim vložke, ki preprečujejo dostop čebelam v celotni del pitalnika. Hrano lahko jemljejo samo v sredini. Dolivanje sladkorne raztopine nadaljujem do porabe predvidene količine, to je 13 kg sladkorja. Kako si pripravim rezervne družine v teh panjih, sem pisal v navodilih za junij. Tokrat naj napišem samo to, da rezervne družine prezimljam na vrhu gospodarskih družin v eni ali v dveh 2/3 nakladah. To ni najbolj praktično, saj moram pri pregledih najprej odstraniti rezervno družino, a sem spoznal, da je tak način prezimovanja na nadmorski višini 1000 m, kjer imam stojišče panjev LR, boljši.

Skrb za zdravje čebel

Zatiranju varoj posvečam kar precej pozornosti, saj mi je varoza pred leti povzročila nemalo težav. Čeprav je uporaba sintetičnih sredstev učinkovitejša in preprostejša od zdravil na osnovi organskih kislin in timola, poletno zatiranje varoj opravim z zdravili na osnovi mravljinčne in oksalne kisline. Odstranjevanje varoj v čebeljih družinah začnem z rednim izrezovanjem trotovine. Izrezano trotovino razlomim in pregledam. Če na ličinki najdem varojo, izrezano trotovino označim s številko panja. Doma jo ponovno pregledam in preštejem varoje. Če je napadenih manj kot 4 % ličink, še ne ukrepam. Prvi ukrep, pri katerem uporabim zdravilo z oksalno kislino v večini panjev, je ob točenju medu, nabranega na lipi in kostanju. Ometene čebele, ki so v posodi ometalnika, poškropim z raztopino Oxuvarja, ki sem jo pripravil po navodilu proizvajalca. Količina uporabljene delovne raztopine je odvisna od teže ometenih čebel. Za dodajanje raztopine upodabljam brizgo z nastavljivim doziranjem. Omočene čebele pretresem in vsujem v izpraznjeno medišče. Čebele bodo zdravilo raznesle po panju in uničilo bo varoje, ki so na čebelah. Z ustrezno količino te raztopine poškropim tudi vse roje, preden jih namestim v panje. V vseh panjih imam nameščene testne podnice. Z rednim pregledovanjem začnem teden po točenju, ko lahko ugotovim, koliko varoj je odpadlo po uporabi oksalne kisline. Ker vem, da je v panju 80 % varoj v pokriti zalegi, je izračun okuženosti preprost. Naravni odpad začnem spremljati konec julija, ko je učinek vnosa oksalne kisline ob zadnjem točenju minimalen. Zdaj imamo na voljo priporočila za izračun praga še dopustne okuženosti z varojami, ki so strožja kot moja. Uporabljam namreč priporočila dr. Jožeta Riharja, objavljena v knjigi Varoza čebel. V panjih, kjer je po izračunu več kot 3000 varoj, sublimiram oksalno kislino (Api-Bioxal). Pri tem moram omeniti, da je pri sublimiranju oksalne kisline treba upoštevati vsa varnostna navodila. Jaz vedno uporabljam ustrezno zaščitno masko, na kateri menjam filtre vsaki dve leti, in sublimator z ustreznim uravnavanjem temperature. Sedem dni po sublimiranju preštejem odpadle varoje in izračunam stopnjo okuženosti. Sredi meseca avgusta, ko  bo temperatura pet zaporednih dni nižja od 28 ^°C, bom v vse panje vstavil hlapilnike z 90 ml 85-% mravljinčne kisline (Formivar 85). Sedmi dan za tem bom pregledal, če je kislina izhlapela. V panjih, kjer ni, bom opravil šok terapijo. Na 2 dm² plošče iz 5-mm debelega filca nalijem 25 ml 85-% mravljinčne kisline in ploščo obesim na okence medišča. Po sedmih dneh preštejem odpadle varoje in izračunam napadenost družine. V panjih, kjer je stopnja napadenosti nad dovoljeno vrednostjo, opravim sublimacijo ali dodatno šok terapijo z mravljinčno kislino. Ob stalni kontroli števila varoj v vseh čebeljih družinah po potrebi nadaljujem opisano kratkotrajno zatiranje. Za boljši pregled stanja varoj v panjih si izdelam tabelo, v katero vnašam število varoj naravnega odpada in odpada po vsakem zdravljenju. Poudaril bi rad, da čebeljih družin, ki zdravljenja ne potrebujejo, ni smiselno obremenjevati z zdravili.

Poletno zatiranje varoj začnem najkasneje julija oz. takoj po zadnjem točenju. Spremljanje populacije varoj v vseh čebeljih družinah mi omogoča pravočasno zmanjšanje napadenosti zalege in dolgoživih zimskih čebel, kar je zelo pomembno za uspešno prezimitev čebeljih družin.

Pitalnik, ki omogoča hitri ali počasni odvzem hrane.

Mrežasti zabojček za pripravo ometencev

10 cm visoka begalnica na panju LR, ki omogoča krmljenje z različnimi pitalniki.

Naj medi,

Tomislav Strgulc (tomo.strgulc@gmail.com)

Spoštovani!

V skladu s 142. členom Zakona o dohodnini, lahko davčni zavezanec zahteva, da se do 1 % dohodnine, odmerjene po tem zakonu od dohodkov, ki se vštevajo v letno davčno osnovo, nameni za financiranje splošno-koristnih namenov.

Med upravičenci, katerim je mogoče nameniti del dohodnine, je tudi Čebelarsko društvo Tacen. Društvu je mogoče nameniti do 1% dohodnine. Izpolnjeno zahtevo lahko pošljete na pristojni davčni urad, lahko pa jo oddate  na sestanku društva,odložite fizično v nabiralnik ali PO POŠTI na naslov: Čebelarsko društvo Tacen, Pločarska ulica 8, 1211 Ljubljana- Šmartno. Društvo bo zahtevo nato poslalo na pristojni davčni urad. Ta obrazec je na voljo tudi na naši spletni strani na naslovu www.cd-tacen.si Davčni zavezanec lahko da zahtevo za namenitev dela dohodnine tudi preko sistema eDavki na spletni strani edavki.durs.si, pisno ali ustno na zapisnik pri davčnem organu.Izpolnite obvezne podatke; ime ,priimek,naslov,davčno številko in davčni urad,datum in podpis. Poudariti je potrebno, da se dohodnina odšteje od zneska,ki se plačuje Finančni upravi,kot dohodnina in se ne odšteva od vaših dohodkov. Podatki na spletni strani Fursa so v prilogi iz katere so razvidni zneski ,ki so jih društva prejela 2023 (npr. Društvo rdeči noski 487.310 eur in npr. Čebelarsko društvo Škofja Loka 6.313 eur).

Davčni organ upošteva veljavne zahteve, s katerimi razpolaga na dan 31. decembra tekočega leta za katero se dohodnina odmerja. Zahteva velja do trenutka, ko davčni organ prejme novo zahtevo ali preklic zahteve.

HVALA, KER POMAGATE ČEBELARSKEMU DRUŠTVU TACEN!

Malo čudno je ob tako vročih dneh, kot jih imamo zdaj, govoriti o pripravi čebeljih družin na zimovanje. Vendar je temu tako, saj smo čebelarji, ki čebel ne prevažamo, več ali manj zaključili čebelarsko sezono. Morda se pojavi manska paša, a na to ni računati. Iztočili smo to, kar smo, in treba se bo ozreti v naslednje leto. V teh mesecih namreč postavljamo temelje za naslednjo sezono. Kaj bo treba narediti, da bomo čebele v zimo pripeljali v taki kondiciji, da bodo uspešno zimovale?

Po točenju kostanja oziroma lipe, ki je bilo nekoliko boljše kot zadnja leta, je treba urediti plodišča. Iz njih odstranimo vse deviške sate in jih zamenjamo z že nekajkrat zaleženimi sati. Deviško satje umaknemo v medišča in ga tako zavarujemo pred napadom vešče. Iz panjev odstranimo vse stare sate, ki so temni, in sate, ki niso lepo grajeni in imajo preveč trotovskih celic ter jih stalimo. Z odstranjevanjem gradilnega sata lahko v juliju še počakamo, v avgustu pa ga odstranimo iz plodišča ali prestavimo v medišče. Ob tem posegu v panj moramo preveriti kakovost in obseg zalege. Če ta ne ustreza, je treba zamenjati matico. Menjava matice je vedno nekoliko tvegan poseg, še posebej tedaj, ko v panj dodamo matico, ki ni kakovostnejša od odvzete. Pri kupljenih maticah pa dvom o kakovosti vedno obstaja. Priporočam, da si sami vzredite matico, ki čaka na prevzem dela v plamenilčku. Veliko vas je, ki se vzreje ne lotite, ker menite, da je prezahtevno. Opisal sem že, kako jih vzrejam jaz in vredno je poizkusiti, ča ne zdaj, ko je že malo pozno, pa vsaj naslednje leto. Lotite se tega koristnega in lepega dela in uspelo vam bo. Lahko boste rekli: »ta matica je pa iz moje vzreje«! Če imate na zalogi nekaj trosatnih prašilčkov jih lahko uporabite pri zamenjavi matice. Jaz jih vstavljam teden za tem, ko sem odstranil matico. Pred tem podrem vse zasilne matičnike in vstavim sate za matico. Sat z matico postavim povsem ob steno panja, da matica ni takoj v stiku s panjskimi čebelami. Če boste prašilčke z manj kot petimi sati čebel namenili za zimovanje, je nujno, da jih prestavite v večji panj. Ta naj ima šest ali več satov. Taki čebelji družini moramo nameniti kar nekaj pozornosti, da se bo razvila do stanja, ko bo lahko preživela zimo. Potrebno je krmljenje v manjših obrokih, da spodbudimo zalaganje matice in paziti moramo, da z dodajanjem hrane ne pretiravamo! Priporočam, da si pripravite vsaj 30 % rezervnih družin, glede na obseg vašega čebelarstva.

Omenil sem hranjenje rezervnih družin, a tudi gospodarni panji so potrebni oskrbe. V času vročine je treba poskrbeti za napajalnike z vodo in zagotovljen stalni dotok hrane. V teh dneh nemalokdaj čebele porabijo vso zalogo in stradajo, saj v naravi ne dobijo nič. Če nas dlje ne bo doma, dajmo čebelam vsaj dva kg pogače. Jaz v LR panjih nasujem sladkor v zgornji ali satni pitalnik. Sladkor polijem s sladkorno tekočino, da je nekoliko navlažen, da ga čebele raje jemljejo. Na ta način zagotovim stalen dotok hrane in spodbudim matico k zaleganju. V AŽ panjih imam pitalnike, ki omogočajo postopni odvzem tekočine ali hranjenje s sladkorjem ali pogačo. Ne štedite s sladkorjem, ki je zdaj po 0,80 EUR za kg, rezervne družine spomladi pa bodo vredne po 100 EUR. Verjetno je marsikdo v dilemi in ne ve, kdaj je v panjih dovolj hrane. Tisti, ki uporabljamo čebelarske tehtnice, teh dvomov nimamo. Ostali morajo tu pa tam pogledati v panj. Če so krajni sati medeni, je to znak, da je v panjih dovolj rezervnega medu.

Poletni meseci so kot nalašč za ropanje. Pregledi morajo biti hitri in v jutranjih urah, ko je še hladno. Satov ne zlagamo na kozice, morda le enega in postorimo, kar je nujno. Če bomo krmili s tekočino, to opravimo pozno zvečer. Priprimo žrela panjev. Dotok svežega zraka v panj zagotovimo od zadaj. LR panje, če s le da, nekoliko osenčimo.

V teh mesecih je treba ugotoviti, koliko varoj imamo v panju. Ker je v panjih še veliko zalege, moramo vedeti, da je 80 % varoj v pokriti zalegi. Jaz vedno ugotavljam naravni odpad varoj. V ta namen v panj vstavim lovilne podnice in nekaj dni po vstavljanju preštejem odpadle varoje. Dnevni naravni odpad v juliju pomnožimo s 350, v avgustu pa s 400. Če je zmnožek večji od 3000 je nujno radikalno ukrepati (prof. dr. Jože Rihar: Varoza čebel). Kako in s čim se boste varoje lotili, je vaša odločitev. Preglejte si navodila veterinarske službe in izberite način, ki vam odgovarja. Priporočam uporabo organskih kislin. Ne čakajte z zatiranjem do septembra, ker bo prepozno.

Prijetne poletne dni vam želim in nasvidenje v septembru, ko se ponovno vidimo na mesečnih srečanjih.

Naj medi!

Vižmarje, 15. 7. 2024                                                                      Tomo Strgulc

Spoštovani

sicer mi ni jasno zakaj sedaj nenavadni članki in napad na čebelarstvo. Ob tem vidim veliko hinavščine, saj naj bi mu bilo dovoljeno čebelarstvo s 300 in več panji (Matjaž Levičar) drugi pa naj se odpovejo čebelarstvu. Enkrat sem poslušal tega "strokovnjaka"  o tem kako nas čaka črna prihodnost. Za mene je strokovnjak oseba, ki ponuja tudi rešitve in ne smo kritiko. 

Druga zadeva je urbano čebelarstvo...tudi tukaj imamo problem s "prenaseljenostjo" drugih....urbani čebelar pa lahko širi svoj obseg in zelo promovira to dejavnost. Spet nekaj kar je nasvet za druge, osebne koristi pa pustimo pri miru in pomovirajmo Evropi Ljubljansko čebeljo pot.

Dr. Prešern.....kako je ugotovil, da je 20 krat presežena naravna gostota....in še to je oseba, ki je na Kmetijskem inštitutu... in zopet brez predloga rešitve in še oseba, ki ima svoje čebele? 

Pa dajmo naj najprej ta gospoda preneha s čebelarstvom in naj na ta način zmanjšajo "obremenitev" okolja s čebelami. Naj delajo nekaj drugega produktivnega, saj čebelarstvo če ni za veliko čebelarjev tudi ni za njih.

Pa še žalostno, da jih je ČZS imela za strokovnjake.....in smo njihove članke brali v Slovenskem čebelarju.

Naj medi!

Luka Omrčen

Predsednik ČD Ljubljana

-------------------------------------------------------------------

Moje osebno mnenje (članki N1 SLO)

Pozdravljeni,

Način kako se brez strokovne presoje in širše analize stanja v zadnjem času predstavlja medonosna čebela in ostali opraševaci, ni primeren  za javno objavo.  

Težave v čebelarstvu se z leti stopnjujejo in  vsi  opažamo, da  so  spremembe v naravi  velike. Vpliv  klimatskih sprememb na vreme, na naravo, in posledično na medonosne čebele  in ostale opraševalce postaja  vse obsežnejši  in bomo tudi čebelarji morali to sprejeti in se temu prilagoditi.

Prav je da različno vidimo težave, vsak ima  pravico do svojega mnenja, vendar ni dobro, da svoje mnenje predstavljamo kot edino  verodostojno in pravilno. S  tem ko  javno izstopamo, morda niti ne pomislimo, da lahko naredimo večjo škodo kot korist.

Posledice globalnih klimatskih sprememb smo občutili  letošnjo pomlad. Doživeli smo najtoplejši začetek aprila odkar se merijo temperature in naglo spremembo vremena v drugo krajnost.

Kako naj se temu prilagodijo čebele, katerih preživetje je odvisno predvsem od hrane, ki jo pridobijo v naravi. Leta in leta smo bili navajeni na letne čase, ki so sledili drug drugemu v predvidljivem zaporedju in za katera so veljala določena temperaturna pravila. Tem pravilom  so sledile narava, čebele, čmrlji, divje čebele in ostali opraševalci, ki so imeli vsi dovolj hrane v naravi.

Lansko leto smo bili priča še eni izrazito slabi letini za čebele in ostale opraševalce. Čebele so imele v naravi hrano samo 2-3 tedne, lipa-kostanj. Da bi čebele preživele, smo morali poskrbeti  čebelarji. Do jeseni nam je to večinoma uspelo, a za zimo to očitno ni bilo dovolj.  Zdravstvena in preživetvena kondicija zimskih čebel ni bila primerna in so zimske izgube bile velike.

Čebelarji lahko naredimo veliko za preživetje čebel, vendar se izkušeni čebelarji zavedamo, da je za njihovo preživetje nujno potrebna hrana iz narave, ker brez tega ni normalnega razvoja, niti zdravja za čebele. In ne samo za čebele ampak za vse opraševalce.

Problem niso samo klimatske spremembe,  ampak tudi intenzivno kmetijstvo, uporaba fitofarmaceutskih sredstev in insekticidov, krčenje medovitih rastlin, urbanizacija podeželja, kar vse vpliva na zmanjšanje čebeljih paš.

Zaradi vseh teh vplivov se je naravna selekcija že začela. Populacija čebelarjev je vse starejša. Čebelarji začetniki se bodo težko nosili z vsemi težavami, in ni za pričakovati, da bodo vztrajali in širili dejavnost, če ta ne bo vsaj minimalno donosna, kaj pa že dolgo ni več.

Po informacijah iz terena in pri znanih čebelarjih, se je število čebeljih družin letos občutno  zmanjšalo, saj so bile izgube velike. To se dogaja že več let. Kolege čebelarji rabijo pomoč in nasvete kako skrbeti za čebele pri opisanih pogojih.

Naša naloga je, da se osredotočimo na realne probleme preživetja čebel in ostalih opraševalcev. Čebelarjenje ni modna muha, ampak predvsem vestno in konstantno delo. Čebele so živa bitja in če jih imamo v panjih, ni dovolj, da jih samo ljubiteljsko opazujemo. To bi moralo biti prvo predstavljeno v začetnih šolah čebelarjenja.  

Napade na čebelarsko organizacijo, ki že dolgo deluje v dobrobit čebel in čebelarjev je potrebno primerno zaščititi.

Lep pozdrav,

Vitomir Mlinarec, ČD Tacen

Preden se spravim  k pisanju priporočil za delo v čebelnjaku, vedno preberem navodila, ki sem jih za to obdobje napisal pred leti. Takrat kot mesečna navodila. Za obdobje, ki mu pritiče to pisanje, lahko ugotovim, da v navodilih ne bi spremenil veliko, le časovnico opravil bi prestavil vsaj za štirinajst dni naprej. Saj vsaj za toliko prehiteva pomladansko dogajanje v naravi glede na desetletje pred tem. Tokrat ne bom opisoval postopkov dela, saj si to lahko preberete v že omenjenih navodilih. Nekaj bi rad povedal o posebni situaciji, ki smo ji čebelarji priča tokrat. Glede na informacije, ki jih imam, je zimo preživelo manj čebeljih družin, kot običajno. Vzroke, za katere menim, da so ključni, sem opisal v prejšnjem prispevku. Tokrat se posvetim sanaciji stanja.

Konec marca je čas, ko lahko z gotovostjo rečemo, kako so preživele čebelje družine. Običajno smo s tretjino čebeljih družin zelo zadovoljni, z drugo tretjino tudi še kar, zadnja pa je slaba in ne vemo, kaj bi z njimi. Da ne omenjam še tistih, ki zime niso preživele. Najprej o družinah, ki so v času zimovanja odmrle. Nujno je najti vzrok odmrtju, saj bomo le tako lahko preprečili, da se nam to ponovi. Če so družine odmrle že do decembra in v teh panjih najdemo pokrito odmrlo zalego, mrtvih čebel pa ni, je temu skoraj gotovo vzrok varoja. Če so na pokrovčkih luknjice in pokrovčki niso vbočeni, je gotovost še toliko večja. Nujno moramo ugotoviti, ali so pod pokrovčkih neizležene čebele, da izključimo hudo gnilobo čebelje zalege, ki ima podobne znake na pokrovčkih, pod njimi pa vlečljivo zmes. Če gre za varojo, njeno zatiranje ni bilo ustrezno. Bodimo dosledni pri zatiranju varoje in kontrolirajmo odpad le te po vsakem tretiranju. Postopek zatiranja ponavljajmo samo v panjih, ki so kritični, in to do uničenja varoje. To leto bo kar pogosta ugotovitev odmrtja nemoč čebel, da zimska dolgoživa generacija uspe vzrediti prve letošnje čebele. Enostavno bi lahko rekli, da so bile dolgožive čebele v preslabi kondiciji za realizacijo te naloge. Kaj storiti? Vsekakor bo treba čebelam bolj pomagati v mesecu avgustu in jim zagotoviti stalen dotok sladkorne tekočine v panj. S tem bo matica enakomerneje zalegala skozi celotno obdobje zaleganja jajčec, iz katerih se bodo izlegle dolgožive čebele. Čebelja družina pa se bo še ojačala, kar je pomembno. Za predelavo sladkorne tekočine v zimske medene zaloge izkoristimo letne čebele in ne obremenjujmo s tem dolgoživih čebel. Končajmo krmljenje za zimo vsaj v prvi dekadi septembra. Sladkorne raztopine ni težko dodati, le čas si moramo vzeti! Težje je nadomestiti dotok cvetnega prahu, ki je vir beljakovin. Vsi dodatki, ki smo jih pred leti uporabljali, so se izkazali kot neuspešni, če ne škodljivi. K boljši preskrbi s cvetnim prahom lahko malo prispevamo s saditvijo cvetlic, ki imajo obilo cvetnega prahu, največ pa bomo postorili s čim manjšim obremenjevanjem čebel v poznopoletnem obdobju. V zadnjem času se kar nekaj bere o probiotikih, a s tem nimam izkušenj in njihove uporabnosti ne morem ocenjevati, bom pa vsekakor uporabil tudi to, ko bom o tem vedel kaj več. Čebelja družina lahko odmre tudi zaradi lakote ali neustreznega medu. Kot tak je bršljanov med, ki je dokaj neprimeren, predvsem ko povsem skristalizira. Navedenim vzrokom odmrtja se lahko izognemo z dodajanjem sladkorne raztopine, ko medi bršljan. Ne bo odveč, če bomo konec januarja in tudi kasneje, ko je poraba medu zaradi prve zalege večja, pogledali v panj in preverili, kje se nahaja gruča čebel in kje zaloge medu. Če je med preveč oddaljen od gruče, ki greje zalego, ga čebele ne bodo iskale. Pomrle bodo od lakote in to pri polni skled hrane, ki jim je izven dosega. V tem primeru, pomaknimo medeno satje k gruči čebel. Če so v odmrli čebelji družini čebele povsem zarite v celice, je to znak, da so umrle zardi lakote.

Satje odmrle družine pregledamo in ga sortiramo. Medene sate, na katerih ni mrtvih čebel zaritih v celice porabimo v drugih panjih. Če to ni mogoče, jih zavijemo v folijo in zamrznemo. Na minus 20 °C jih imamo 2 dni, nakar jih shranimo v suh teman prostor. S satjem, ki je lepo in ni ponesnaženo, ravnamo enako. Satje z mrtvimi čebelami, ki je običajno še plesnivo pa skurimo. Panje očistimo in po možnosti ožgemo s plinskim gorilnikom in pripravimo za novo naselitev. 

Še nekaj o slabih čebeljih družinah. Če imamo le nekaj čebeljih družin in se izguba že ene kar pozna, se seveda lotevamo sanacije drugače, kot tedaj, ko smo s število preživelih zadovoljni, in se ne mislimo ukvarjati s tem delom. Preprosto slabiča dodamo srednje dobri družini in delo je opravljeno. Če se lotimo ohranjanja čebelje družine, pa moramo kot prvo zožiti prostor na toliko satov kot jih zasedajo čebele plus eden največ dva. Družino prehranjujemo, najbolje z dodajanjem medenega satja oziroma goste tople sladkorne raztopine tik ob gnezdo. Če čebele hrano jemljejo, je možnost, da prežive, velika. Jaz take družine običajno ne ojačujem z dodajanjem zaleženega satja drugih družin. Počakam na prvo priliko, da družini zamenjam matico, največkrat z dodanim matičnikom. S takim načinom ne slabim ostalih čebeljih družin z jemanjem zalege, temveč izkoristim staro matico, ki jo je nujno treba zamenjati. Če se lotimo opisanega opravila, moramo paziti, da širimo gnezda le, ko so vsi sati zasedeni. Dodamo izdelan sat tik ob zalego, da ga matica čimprej zaleže. Panj mora biti odet, da preprečimo podhladitev in nastanek poapnele zalege.

Nekateri se boste odločili za nakup čebeljih družin. Glede na to da je naše področje zaprto zaradi hude gnilobe, je vnos čebel prepovedan. Pa vseeno, če boste kupovali, kupite močne družine, ki zasedajo vse sate, in če je le mogoče pri čebelarju, ki je vreden zaupanja!

Naj medi bolje kot lani!

Vižmarje, 29. 3. 2024                                                                    Tomo Strgulc

Ko spremljam stanje čebel po zazimitvi, opažam, da čebele zasedajo manj ulic kot običajno. Tudi prijatelji čebelarji s katerimi si redno izmenjujemo mnenje, imajo podobna opažanja. Da so temu vzrok dokaj neugodne vremenske razmere za čebele, ki smo jih imeli lani je dejstvo, a menim , da je potrebno iskati odgovor tudi drugje. Menim, da je ternutnemu stanju dokaj pripomogla Nosema ceranea. Za to nekaj o tem.

Vzroki za množično izginjanje čebel v Ameriki v letih 2006 – 2007 je v veliki meri botrovala Nosema ceranae. Tudi pri nas je velikokrat vzrok odmrtja čebelje družine prav ta parazitska bolezen, ki jo povzroča gliva, varoja in virusi so le dodaten žebelj v krsti, ki pripomore k odmrtju čebelje družine. Cerana je v zadnjih desetletjih že povsem nadomestila Nosemo apis. Razlika med obema je velika. Nosema apis dokaj dobro prenaša nizke temperature, slabo pa visoke, saj pri temperaturi nad 60°C izgubi možnost reprodukcije. Nosema ceranae ne prenaša nizkih temperatur in ji temperature nižje od 4°C bistveno zmanjšajo možnost razvoja. Nosema apis je bila uničujoča za čebeljo družino predvsem v zimsko spomladanskem obdobju, ko smo videli posrano pročelje panjev in nemalokdaj tudi satja. Obolevnost se je povečala predvsem, če so čebele zimovale na neustreznem manskem medu. V tem primeru je prišlo
do množičnega obolevanja čebeljih družin, ki se je pogosto končalo z odmrtjem čebelje družine. Nosema ceranae pa je aktivna vse leto. Njen razvojni cikel v črevesju čebele ni enak, saj s prehranjevanjem slabi čebelo in ji s tem skrajšuje življenjsko dobo za cca 10 dni. Zaradi zmanjšanja števila čebel matica običajno zalega bolj in s tem še dodatno zmanjšuje število pašnih čebel, saj so čebele obremenjene z negovanjem zalege. Donosi so slabi čeprav imamo občutek, da je v panju dovolj čebel. Primanjkuje pašnih čebel.

Kaj lahko naredimo, da zmanjšamo škodo, ki jo povzroča Nosema?
Obnova satja in odstranjevanje starega. Zagotovitev pašnih razmer, ki zagotavljajo dovolj raznovrstnega peloda. Ob točenju pustimo v panju dovolj medu za potrebe družine, saj popolno nadomestilo iztočenega medu s sladkorjem ni ustrezno. To velja predvsem tedaj, ko po točenju ni nove paše. Predvsem za zimovanje moramo poskrbeti, da je v zimski zalogi vsaj 50% medu naravnega izvora. Zagotoviti moramo, da imajo čebele dovolj peloda, ki so ga nabrale na različnih cvetlicah. Bolj kot je pisan boljši je!
Kakovost matice: napadenost z varojo moramo spremljati vse leto in pravočasno ukrepati. Ne čakati na
spopad z varojo do jesenskega krmljenja.
Uporaba probiotikov EM probiotik za čebele. To priporoča prof. dr. Ivana Plak Gajger.
Vzemite si čas in poslušajte njena predavanja na to temo na spletu. Več o boleznih čebel boste našli v knjigi Bolezni in škodljivci čebelje družine, avtoric Metke Pislak, Vlaste Jančič in Lucije Žvokelj.

Vižmarje, 9.1.2024 za vas in zase poslušal in prebral: Tomo Strgulc

V decembru je zadnji čas za pozno jesensko oziroma zimsko zatiranje varoj. V zadnjem času mi marsikdo omeni, da je letos napadenost čebel z varojo tako majhna, da se verjetno ne bo odločil za ponovno zatiranje. Moram omeniti, da imam tudi informacije o tem, da nekateri čebelarji že zapirajo panje v katerih so jim odmrle čebele zaradi preobremenjenosti z zajedavcem.
Svetujem vam, da čim prej opravite zimsko zatiranje varoje in se ne zanašate na to, da je varoj malo, oziroma jih sploh ni. Varoje so prisotne in to tudi v vašem čebelnjaku! Kako se boste lotili zatiranja je prepuščeno vaši presoji. V primeru, da se boste odločili za kapanje raztopine Apibioksala, to naredite takrat, ko bo naslednjih nekaj dni toliko toplo, da se bodo čebele lahko osušile in po potrebi tudi poletele. Iz izkušnje lahko povem, da se mokre čebele v panju težko toliko posušijo, da so sposobne normalnega zimovanja. Pred leti sem izgubil kar nekaj čebeljih družin, ker po kapanju ni bilo več izletnih dni. Čebele so odmrle na plesnivem mokrem satju, ob obilici medenih satov.
V izogib temu je bolje, da zatiranje opravite s sublimacijo oksalne kisline. Čeprav se priporoča, da se sublimira tedaj, ko je zunanja temperatura višja od 5°C, ne bo nič narobe če bo tudi kakšno stopinjo bliže ledišču. Sublimat se bo prijel tudi na satje, ki ga čebele ob sublimaciji ne zasedajo in ga bodo pobrale kasneje, ko se bodo po njem premikale. Koristno je, da pred zatiranjem očistite lovilne vložke in jih teden dni po opravljenem delu izvlečete in preštejete, koliko varoj je odpadlo. Učinkovitost oksalne kisline je nekaj nad 80%; to naj bo osnova za izračun števila varoj, ki so ostale v panju po tretiranju. Stroka pravi, da naj jih bo manj kot 30.
Opravite priporočeno in zapažite čebele in to z opažnim materialom, ki prepušča vlago.
Priporočam časopisni papir, ki ga bomo vsaj enkrat v zimi zamenjali s suhim.

Vižmarje, 30.11.2023 Tomo Strgulc

Po letu 2018, ko smo imeli na našem področju žarišče hude gnilobe čebelje zalege, se s to nadlogo ponovno srečujemo. Tokrat je obseg okuženosti večji kot tedaj in bojim se, da se bo kužni krog še širil. K temu bo pripomoglo dejstvo, da v jesenskem času veterinarji niso uspeli pregledati vseh čebelnjakov. Pregled se bo nadaljeval spomladi, ko bodo vremenske razmere to dopuščale. Da pojasnimo, kaj je huda gniloba čebelje zalege, je najbolje da prepišem opis iz knjige Bolezni in škodljivci čebelje zalege, ki izšla v Založbi Kmečki glas in so jo napisale priznane veterinarke Metka Pislak Ocepek, Vlasta Jančič in Lucija Žvokelj: » Huda gniloba čebelje zalege (Pestis apium), imenovana tudi čebelja kuga ali ameriška gniloba (American foulbrood- AFB), je razširjena po vsem svetu, kjer so prisotne čebele. Povzroča jo gram pozitivna bakterija Panabacilus larvae, ki se v zanjo neustreznem okolju preobrazi v sporo z izredno odporno ovojnico. S sporami se prenaša okužba znotraj čebelje družine, med družinami in čebelnjaki ter na velike razdalje ob selitvi čebel na pašo ali zaradi mednarodne trgovine z medom, čebeljimi družinami in opremo. Okužijo se najmlajše ličinke, bolezen pa povzroči smrt obolelih ličink ter njihov razpad v značilno rjavo vlečljivo maso. Z razvojem bolezni čebelja družina vse bolj slabi, dokler ne propade. V čebelarstvu povzroča ekonomsko škodo zaradi izgube čebeljih družin in omejitev, ki veljajo na področju žarišča bolezni. Bolezen je treba obvezno prijaviti!«

Opis bolezni nam pove, da je v primeru, ko se ta pojavi, treba povečati pozornost pri pregledovanju čebeljih družin. Znaki so dokaj lahko prepoznavni in smo jih na naših mesečnih srečanjih že večkrat opisali. Čebelarji moramo biti pozorni na spremembo pokrovcev pokrite zalege. Ti so v okuženi družini običajno rahlo upognjeni, nimajo žametnega videza in so bolj svetleči. Na pokrovčkih opazimo luknjico, ki so jo naredile čebele. Če v tako celico zapičimo zobotrebec in izvlečemo vlečljivo maso, obstaja bojazen, da so čebele okužene s hudo gnilobo čebelje zalege. Pregled čebel prekinemo in pokličemo veterinarja, ki bo ustrezno ukrepal. V vseh letih, od kar čebelarim, je pomenilo imeti hudo gnilobo čebelje zalege neupravičeno sramotno za čebelarja, kar pa nikakor ne drži. Zaradi tega se je velikokrat zgodilo, de je čebelar bolezen zatajil in se sam lotil reševanja stanja. Čeprav bi mu v primeru radikalnih ukrepov uspelo odpraviti bolezen, je tako ravnanje povsem nedopustno. Zavedati se moramo dejstva, ki je opisan v gornjem prepisu iz knjige, da je to zelo kužna bolezen, kar pomeni, da je lahko prisotna tudi v sosedovem čebelnjaku, kjer pa ni bila prepoznana. Tako ostane neodkrito žarišče, iz katerega se bo bolezen širila naprej.

Kaj lahko čebelarji, ki smo v kužnem krogu (in ne samo ti), naredimo zdaj, ko v panjih ni več zalege. Bodimo pozorni pri pregledu družin, ki so nam odmrle pozimi. Ugotovimo vzrok! Če najdemo pokrovce z luknjicam in v njih ni odmrle čebele in se nam zdi celica prazna, je možno, da je na njenem dnu luskica posušene mase odmrle ličinke, ki je odmrla zaradi hude gnilobe. V tej luskici je ogromno spor hude gnilobe in bolezen se bo razvila takoj, ko bodo zagotovljene ustrezne razmere. Ne packajmo in nestrokovno sami ugotavljajmo, za kaj gre. Obrnimo se na veterinarja, ki bo ustrezno ukrepal. Pri prvem pregledu pomladi bodimo pozorni na videz pokrite zalege, še posebej pri šibkih družinah. Takoj ko se bodo veterinarski pregledi nadaljevali, bodimo kooperativni in veterinarju omogočimo čim hitrejši pregled še ne pregledanih čebelnjakov. S tem bomo pripomogli k skrajšanju zapore premikov čebel v in iz našega kužnega območja.

Pred nami je obdobje, ko v panjih nimamo kaj početi. Vzemimo si čas in preberimo kakšno knjigo, na primer to, ki sem jo omenil na začetku. Koristilo nam bo in bolj suvereni bomo pri posegih v panj naslednje leto.

Vižmarje, 1. 11. 2023                                                                  Tomo Strgulc

Letošnje leto ni naklonjeno čebelam - že od marca dalje gre vse v neželeni smeri. Izredno moker maj in sedaj še začetek junija je čebelam preprečil nabiranje medičine na vseh glavnih medovitih rastlinah. Čebele so brez pomoči čebelarja na robu stradanja. Družine, ki so se s pomočjo čebelarja dobro razvile v maju, so ostale brez dela in večina jih je sedla na roj. Rojev je bilo kar nekaj, se bo pa to počasi umirilo. Po kresu bo rojenje le redko.

Kaj storiti v takih razmerah, da ne izgubimo še paše na lipi in kostanju, ki bo na tem področju več ali manj zadnja paša? Paša na mani je tako nepredvidljiva, da na to raje ne računajmo. Ker so panji skoraj brez medu, je potrebno čebele nakrmiti do te mere, da zadostimo nujno količino medene zaloge, ki je okoli 7 kg. To moramo narediti do začetka medenja lipe in kostanja. Če ne bomo zagotovili te zaloge, bodo čebele medičino iz navedenih paš najprej shranjevale ob gnezdu in bo
medišče ostalo prazno. Ne bojmo se, da bo sladkor prišel v med, saj je manjko v večini panjev tak, da s tem bolj ali manj samo zagotavljamo normalen razvoj čebel in potrebno zalogo hrane. Takoj, ko bomo zaznali donose medu iz narave, s krmljenjem prekinimo in medenih satov, ki so v plodišču ne prestavljajmo v medišče, niti jih ob morebitnem točenju ne točimo. Kar je v plodišču je od čebel!

Mesec junij je še zadnji mesec v katerem lahko brez večjih težav naredimo narejence. Predvsem v času kostanjeve paše ali tik po njej je pravi čas za to opravilo. Kako se lotiti izdelave narejencev, sem že večkrat opisal. Poglejte prejšnje zapise in na delo. Spodbudil bi vas rad tudi k vzreji matic in to na način reza na lok, ki sem ga opisal pred časom. Poizkusite, ko vam uspe bodo to najboljše matice, ki ste jih imeli.

Upajmo, da zamedita lipa in kostanj!
Vižmarje, 6.6 2023

Tomo Strgulc