Skip to content

Kakovost matice je osnovni pogoj za uspešno čebelarjenje, a običajno prav na tem področju naredimo premalo. Vzrediti matico ustrezne kakovosti ni tak problem, kot si morda mislimo.

Poznamo več načinov vzreje matic; tu bom opisal star preizkušen način, ki preverjeno deluje. Glede na število panjev, s katerimi čebelarimo, je pogojeno tudi število matic, ki jih moramo vsako leto zamenjati. V letih, ko je rojenje pogosto, lahko kakovostne matičnike dobimo iz družin, ki so na roju. Paziti moramo le, da ne uporabljamo rojevih matičnikov iz družin, ki ne izpolnjujejo kriterijev za vzrejo. To so: mirnost, čistost vrste, čistilni nagon in dober donos medu. Nekateri imajo predsodke pred rojevimi matičniki, kar je neupravičeno. Matica iz rojevega matičnika je bila ustrezno oskrbovana od prvega dne, česar za večino umetno vzrejenih matic ne moremo trditi.

Kako se vzreje lotevam jaz? V vsakem čebelarstvu imamo dobre, povprečne in slabe družine. Slabi družini, v kateri sem se odločil zamenjati matico, le-to odstranim. Če take družine ni, matico odvzamem iz drugega izbranega panja, s satom zalege in oblikujem rezervno trisatno družino. V panj, iz katerega sem vzel matico, dodam še sat ali dva pokrite zalege, iz katere se že polegajo čebele. To, da uporabimo tak sat, je pomembno, saj bomo v tem panju rabili čim več mladic, ki izločajo matični mleček. Običajno dan, preden bom v ta panj vstavil sat z jajčeci, zanj napravim prostor v sredini gnezda. Če ni paše, družino krmim s sladkorno tekočino v razmerju 1:1. Dodam jo liter! Izberem družino, ki ima vse prej opisane lastnosti, da bom njeno zalego uporabil za vzrejo matic. To družino pregledam in če najdem sat, na katerem je odkrita zalega in jajčeca blizu spodnjega roba, a ne povsem spodaj (ker čebele potrebujejo dovolj prostora, da zgradijo dovolj dolge matičnike) lahko tak sat uporabim za vzrejo. Z nožem napravim rez tik pod celicami z jajčeci, nato pa podrem spodnje stene celic, v katerih so jajčeca. Če so jajčeca v vseh celicah, v vsaki drugi celici uničim tudi jajčece. Na tak način lahko pripravim prostor za vsaj 20 matičnikov. Poudariti moram, da je treba to opraviti hitro in ne na sončni pripeki ali vetru, ker se jajčeca lahko posušijo in propadejo. Tako pripravljen sat vstavim v pripravljeno družino brez matice. Če ni paše, družino krmim. V vzrejo sem dal sat z jajčeci, ki so stara od enega do manj kot polnih treh dni. Da se izognem vzreji matic iz starejših žerk, peti dan pregledam družino in podrem vse že pokrite matičnike. Panj zaprem in ga odprem šele 12. dan po vstavitvi vzrejnega sata. Ta datum je zelo pomemben in ga ne smem prekoračiti, saj bodo čebele podrle vse še ne izležene matičnike, takoj ko se bo izlegla prva matica. Matičnike previdno porežem in jih dam v pripravljene prašilčke. Kar ostane, shranim v Zandrovih matičnicah, ki jih vstavim v banko matic. To imam običajno v medišču panja, v katerem vzrejam matice. Med pobiranjem lahko vidim, da niso vsi matičniki enako stari. Običajno so matičniki druge starosti na povsem drugem koncu sata, ali na njegovi nasprotni strani. Matičniki, ki so zreli, so na vrhu videti nekoliko drugače: so temnejši in žametni. Vsaj moj občutek je tak.

Na satih, iz katerega izrezujemo matičnike, je treba pustiti lep matičnik, iz katerega se bo izlegla matica, ki bo nadomestila odstranjeno matico. Lahko pa za nadomestitev uporabim tudi matico iz banke matic, če je ta v medišču istega panja. Jaz uporabim vedno matico, ki je v Zandrovi matičnici, na kateri je največ čebel. To matico so čebele sprejele za svojo in je sprejem zagotovljen. Matičnico prestavim v plodišče, iz luknje odstranim izležen matičnik in jo zaprem s sladkornim testom.

Dolgujem še pojasnilo, kaj naredim, ko v panju ne najdem ustrezno zaleženega sata. Takrat v sredo gnezda vstavim lepo izdelan svetel sat in z dnevnimi pregledi čakam, da ga matica primerno zaleže. Nato ga obdelam, kot sem opisal zgoraj.

S tako vzrejo lahko sami izvršimo selekcijo na strani matice. Drugo vprašanje pa je, s kakšnimi troti se bo ta matica oprašila. Tudi tu nismo povsem nemočni. Da bo na območju, kjer se spreletavajo troti, ki čakajo na matico, čim več kakovostnih trotov, ne izrezujmo trotovine iz kakovostnih čebeljih družin!

Tomo Strgulc

Fotografije

 

Slika 1: Primerno močna družina za vzrejo.

Slika 2: Čebele so zgradile matičnike.

Slika 3: Banka matic v dvotretjinskem LR satniku.

Čebelarji čebelarskega društva Tacen bomo v tem letu praznovali 100 letnico obstoja društva. Pred 100 leti so se trije čebelarji: Alojz Tršan, Ivan Snoj in Ivan Pangerc odločili, da ustanovijo Podružnico Slovenskega čebelarskega društva Tacen pod Šmarno goro. 26. decembra se je na domu župana Tršana, pri Mačku v Tacnu, zbralo 13 čebelarjev iz okoliških vasi na občnem zboru čebelarjev. Ustanovili so društvo in za predsednika izvolili g. Tršana, za tajnika g. Ivana Snoja in za blagajnika g. Ivana Pangerca. Začela se je pot delovanja društva, katerega člani smo tudi mi.

100 let je dolga doba in le domišljamo si lahko, kakšne težave so imeli tedanji čebelarji pri čebelarjenju. Čebelarjenje je bilo tedaj preprostejše in za čebelarja je pomenilo bodisi dodaten vir hrane, morda tudi zaslužka. Vsekakor so bile težave predvsem na strani čebelarjev, ki niso imeli dovolj strokovnega znanja in so s tedanjim načinom čebelarjenja na roje dokaj nevešče ravnali s čebelami. Nasprotno od čebelarjev, so imele čebele v naravi velikega zaveznika, ki jim je omogočal preživetje. Rastlinska pestrost v naravi, ki še ni bila obremenjena s pesticidi in intenzivno pridelavo hrane, je čebelam omogočala preživetje brez čebelarjevega posredovanja. Danes, ko sta na prvem mestu količina pridelane hrane in dobiček, ki jih taka pridelava prinaša, se je stanje povsem obrnilo. Z urbanizacijo krajine, uvedbo intenzivne pridelave hrane in uporabo kemije, ki to omogoča, so čebele izgubile okolje, ki so ga imele zadnjih več deset milijonov let. V posameznih delih sveta čebele niso več sposobne preživeti brez čebelarjeve pomoči, oziroma so iz krajine povsem izginile. To se je že zgodilo na ogromnih nasadih jablan na Kitajskem in plantažah mandljevcev v ZDA, kamor letno pripeljejo več kot milijon osemsto tisoč panjev čebel za opraševanje. Avtohtonih opraševalcev ni več. Grozljivo stanje, v katerem so se znašli opraševalci: čebele samotarke, čmrlji, metulji, hrošči in čebelja vrsta, s katero čebelarimo tudi mi, naj nam bo v svarilo, da se kaj takega ne zgodi še tu. Marsikomu se to sliši kot pesimistično prikazovanje prihodnosti, a spomnimo se, koliko se je spremenil način čebelarjenja že v kratkem času, v katerem čebelari moja generacija. Ne moremo si več predstavljati čebelarjenja na način, ko si čebele le opazoval, kako brezskrbno letajo na pašo in v panj ter prinašajo cvetni prah in medičino. Vse že naštete spremembe, ki so se zgodile v zadnjih 70 letih in k katerim moramo dodati še podnebne spremembe ter bolezni čebel, čebelam brez pomoči čebelarjev ni moč preživeti. Vsekakor je na prvem mestu čebelam zagotoviti pestro naravno okolje, katerega so vajene, in jim omogoča ustrezno prehranjenost. Prav ustrezna prehranjenost opraševalcev je pogoj, ki omogoča njihov obstoj.

Zaradi napisanega smo se čebelarji ČD Tacen odločili, da bomo obletnico praznovali tako, da posadimo 100 domorodnih medovitih dreves. S to gesto bi radi posredovali sporočilo sokrajanom, da dodajo tudi oni delček v mozaik pestrosti okolja. Povedati jim želimo, da sta cvetoč travnik in pisan vrt, na katerih je veliko vrst cvetlic in cvetočih grmovnic mnogo lepša kot skrbno pokošena trava okoli hiše z mejo iz pacipres ali kleka.

Priprave za praznovanje častitljive obletnice so v teku, imenovana je skupina, ki bo pripravila vse potrebno, da nam uspe naše sporočilo posredovati v javnost. Vsak posamezni član ali članica našega društva pa naj s svojim prispevkom in zglednim ravnanjem sporoči okoličanom, kaj je po našem lepo in zakaj je lepo. Omogočimo čebelam in ostalim opraševalcem varno okolje, saj nam bodo to bogato povrnili.

Naj medi!

Brod, 25.6.2019

Ko prebiramo članke, ki obravnavajo zazimitev čebel, pogosto naletimo na trditve, da zdrava in močna čebelja družina lahko preživi zimo v praznem kovinskem sodu. Pa je res tako? Iz lastnih izkušenj lahko povem, da pravilno izoliran panj nudi čebelji družini bistveno boljše pogoje, kar se vidi pri spomladanskem razvoju. V zadnjem glasilu srbskih čebelarjev je objavljen članek, ki ga je podpisal William Hesbach in obravnava termoizolacijo prebivališč čebel v zimskem in letnem času. Naj povzamem nekaj pomembnih dejstev, ki jih navaja pisec.

Čebelja družina je v času hladnega obdobja strnjena v gručo, ki je gostejša, ko so temperature v okolici bivališča nizke in nekoliko manj strnjena, ko so temperature višje. Zunanji sloj čebel je med seboj povsem prepleten in deluje kot plašč, ki zadržuje toploto v središču gnezda. Tu temperatura ne pade pod 18 o C in omogoča gibanje čebel in s tem menjanje čebel iz zunanjega sloja s čebelami iz notranjosti. Čebele ohranjajo ustrezno temperaturo na osnovi:

- prevodnosti (kondukcija),
- toplotnega sevanja (radiacija) in
- pretoka zraka (konvekcija) skozi gručo.

Ko čebele oblikujejo zimsko gručo z gibanjem mišic (drhtenjem), sproščajo potrebno toploto, ki ogreva celotno gručo. Da se pri tem ne bi pregrela sredica gruče, so čebele v sredini postavljene nekoliko bolj narazen, kar omogoča pretok toplega zraka v zunanji del gruče. Čebele v gruči dihajo in porabljajo kisik in izločajo ogljikov dioksid. Koncentracija tega se v panju povečuje, kar bi bilo za večino živih bitij usodno. Čebele pa so na povečano koncentracijo ogljikovega dioksida prilagojene. Ta koncentracija jim upočasnjuje metabolizem, kar pomembno vpliva na porabo energije. Pisec obrazloži še razlog za boljše preživetje številčnejše čebelje družine od manjše. Razlaga temelji na primerjavi ene čebele, ki bi bila postavljena v prostor. Ta čebela bi bila po vsem telesu izpostavljena temperaturi, ki je v prostoru. V tem primeru 1 čebela predstavlja 100 % površine čebele in 100 % mase čebele. Pretok zraka okoli te čebele bo ohlajal celotno maso čebele. Če dodamo še eno čebelo se bo masa »gruče« podvojila, površina, ki je v neposrednem stiku z okolico pa ne bo v istem razmerju. Ko po istem principu dodajamo čebele vse do velikosti čebelje gruče lahko ugotovimo, da površina gnezda glede na celotno maso postaja vse manjša. Površina gnezda v odnosu do mase gnezda je tako odločilna, saj je površina mesto, kjer se toplota izgublja; pri večji masi bodo izgube na enoto manjše.

Številčnejša družina ima vsekakor večjo možnost ustrezne prezimitve, pa vendar ji primerno izoliran panj nudi boljše pogoje za prezimitev in spomladanski razvoj. Pisec navaja primerjavo med pogoji, ki jih imajo čebele v naravi, ko je njihov dom votlo drevo in v LR panju, ki je zgrajen iz 20 mm desk. Običajna debelina sten votlega drevesnega debla, ki so jih izmerili, je med 7,62 cm in 12,7 cm. Debelina stropa in poda votline je še bistveno večja in predstavlja popolno izolacijo. Če upoštevamo prevodnost lesa, lahko izračunamo, da je izolacija v drevesnem duplu v primerjavi s standardnim LR panjem 4 do 7 krat boljša. V LR panju pomeni pomemben vir izgube toplote mrežasta podnica in notranji pokrov, ki ima običajno še odprtino za dostop čebelam do pitalnika. Vse to poslabšuje ohranjanje toplote v panju in zunanji sloj čebel je v bistveno slabših pogojih kot v dobro izoliranem bivališču. Pomemben dejavnik predstavlja še kondenz, ki se nabira na mestih kjer vlažen zrak trči ob hladno steno oziroma pokrov. Tu pride do rosišča in kapljice padajo na čebele, ki so spodaj. Vedeti je potrebno, da suha čebela lahko preživi dokaj nizke zunanje do -28°C, dočim mokra umre že pri 0°C. Raziskave, ki jih je opravil Dereck Mitchell leta 2015, potrjujejo zgornje navedbe in opozarjajo na napačno mišljenje glede oblike naravne čebelje zimske gruče. Kompaktna zimska gruča, ki jo vidimo v LR panjih je le posledica slabih pogojev, ki jih ta panj nudi čebelam. V naravi so čebele manj stisnjene in s tem bistveno bolje funkcionirajo. Po njegovem le dobro izoliran panj ustrezen tudi poleti saj družino ščiti pred visokimi zunanjimi temperaturami.

Argumenta proti izoliranim panjem:

1) Čebele potrošijo več zimske hrane. Ta trditev drži, vendar je potrebno pripomniti, da se čebele v takih panjih lažje premikajo za hrano kot v hladnih panjih, kjer se pogosto zgodi, da čebelja družina umre zaradi gladu, ker se ni sposobna prestaviti na sat z medom.

2) Čebele ne izletavajo na čistilni izlet, čeprav je zunaj že dovolj toplo. Ta argument ne drži, saj so ugotovili, da se čebele v panju ravnajo po temperaturi zraka, ki prihaja v panj in ne po temperaturi, ki jo ima zrak okoli zimske gruče.

Naj medi,

Tomo Strgulc

Povzeto po:
Miloš Udović, Srbski pčelar, 12/2018
originalni prispevek: William Hesbach, čebelarski mojster, Bee Culture, 10/2016.

V zadnjem tednu imamo zelo nizke temperature, ki so ponoči okoli – 15o C. To za čebeljo družino, ki ima v neposredni bližino dovolj hrane, ne predstavlja posebnih težav. Težave pa nastanejo, ko je medeno satje oddaljeno od gnezda in je vmes izpraznjen sat. V letošnjem januarju smo imeli zelo toplo vreme, kar je matice spodbudilo k zaleganju prvih jajčec. Skoraj v vseh družinah smo imeli koncem januarja vsaj nekaj zalege na enem ali dveh satih. To pa je težava, ki jo bodo čebele težko premostile brez naše pomoči, saj ne bodo zapustile zalege in se premaknile na medeno satje. Nujno je, da v dneh, ko bo mraz popustil (po napovedih že konec tega tedna) pregledamo vse družine z namenom ugotoviti, če je medeno satje v dosegu čebel. V primeru, da čebele šume, vemo, da to pomeni ali lakoto ali odsotnost matice. Ne glede na nizke temperature odprimo panj in h gnezdu primaknimo meden sat. Pokrit med je dobro delno odkriti in s tem čebelam olajšati dostop. V primeru, da imate na zalogi medene sate, jih ogrejte na cca 25o C in ogrete postavite tik ob čebelje gnezdo. Tisti, ki prezimljate v plodiščih, lahko meden sat položite na matično rešetko. Delo morate opraviti hitro, nato pa ponovno dobro otopliti panj!

Tomo Strgulc

Februar se je pričel z mokrim in nekoliko hladnejšim vremenom. Zaradi toplega januarja so matice zalegle prvo zalego že koncem meseca. Zalega v panju deluje kot sidro od katerega se čebele ne premaknejo. Ohladitev povzroči, da se čebele še bolj stisnejo okoli zalege kar pa lahko pomeni oddaljitev od medenih satov, ki so jih v toplem vremenu lahko obiskovale. V primeru, da ohladitev traja več dni, to povzroči lakoto. Čebele bodo najprej spile nepokrito zalego, kasneje pa odstranile še pokrito. Preglejmo, če so čebele v stiku s hrano, če ne, jim ob gnezdo postavimo sat medu. S tem opravilom ne odlašajmo, da ne bo prepozno.

Februarja stalno spremljamo porabo hrane in ukrepamo, če le-te primanjkuje. Dodajanje hrane v manjših obrokih ni ustrezno, saj bo to matico prerano spodbudilo k obsežnejšemu zaleganju. Priporočam dodajanje medenih satov, ki jih odvzamemo iz družin, ki imajo višek. Dobro je, če zamenjamo vlažen pažni material s suhim.

Tomo Strgulc

Januar je mesec, ko v normalnih zimah v panjih ni kaj početi. Zaradi pretoplega vremena so čebele postale aktivne in morda je matica zalegla prve celice!? Poraba medu se je povečala in potrebno bo preveriti, če je zaloge še dovolj. Preženimo skrbi glede medene zaloge in v LR panjih položimo na odrtino notranjega pokrova kilo ali dve težko pogačo. Če jo bodo čebele poterbovale, jo bodo pričele odnašati, sicer pa tudi ne bo nič narobe. Enako lahko naredimo tudi v AŽ panjih, kjer bomo pogačo položili na matično rešetko. Poudariti moram, da to storimo le če dvomimo o ustreznosti zimske zaloge hrane. Koristno je preveriti tudi ustreznost paženja. Odet panj mora omogočati prehod vlage iz panja in preprečevati prepih; oboje je škodljivo za čebele.

Namen mojega današnjega pisanja je predvsem opozoriti vas, da zimski čas izkoristite za nakup manjkajoče opreme in popravilo, tako panjev kot opreme. Ne smemo pozabiti na pravočasno nabavo satnih osnov in satnikov. Pri nabavi satnih osnov bodimo pozorni na to, kje jih kupujemo. Kupujmo jih pri proizvajalcih, ki jim zaupamo. Ne kupujmo cenenih satnic, ker nizka cena govori o tem, da so narejene iz nekvalitetnega voska ali so pretanke. 11 AŽ satnic naj tehta 1 kg!

Mnogi čebelarji so toplo vreme izkoristili za ponovno zatiranje varoj. Če je bil odpad varoj v decembru minimalen (manj kot 30) pustite čebele pri miru - naj zimujejo. Vedeti je potrebno, da vsaka aplikacija učinkovine, ki uničuje varojo, škoduje tudi čebelam.

Izkoristite zimo za ureditev zapiskov, izdelavo načrta za leto 2018 in preberite kakšno strokovno knjigo s področja čebelarstva. Koristilo bo vam in vašim čebelam.

Naj medi!

Tomo Strgulc

Kar nekaj čebelarjev mi je omenilo, da se bojijo, da čebele nimajo dovolj zimske zaloge hrane. Kot rešitev so omenjali hitro otoplitev panjev z zimskim opažem ali celo dodatnim krmljenjem. Za krmljenje je vsekakor prepozno. Sam krmljenja ne prakticiram od oktobra naprej, saj imam slabe izkušnje. Pred leti sem krmil do konca septembra, ko je nastopila ohladitev, ki ni popustila in se je nadaljevala v zimo. Čebele hrane niso ustrezno predelale in dodana hrana se je skisala. Spomladi sem imel težave z grižavostjo in nosemo, da ne omenjam plesnivega satja. Če ste našli družino, ki ima zelo malo medu, ji dodajte en ali dva medena sata, ki ste jih odvzeli družini, kjer je tega dovolj. V primeru, da je v vseh panjih premalo hrane, je bolje dodati pogačo že koncem januarja. Ne sedaj! Poraba v novembru in decembru je okoli kilograma na mesec, toliko ga pa že mora biti v panju. Jaz pogačo dodam v satnem pitalniku, ki ga postavim tik ob gnezdo. Če prezimljate v plodišču in imate izpraznjeno medišče, postavite pogači tik nad gnezdo pod pažnim slojem.

Nekateri ste omenjali otoplitev panjev. Tudi tega še ne priporočam sedaj. Čebele so se stisnile v gručo in zlahka vzdržujejo potrebno temperaturo. Paženje opravite koncem novembra, ko se bodo vse čebele umaknile iz medišča k matici v plodišče. Takrat odstranite mediščno satje in na rešetko položite pažni material. Lahko uporabite časopisni papir. Pomembno je, da uporabljen material omogoča prehod vlagi. Za odstranjevanje vlage iz panja in zagotovitve ustreznega zračenja povsem odprite žrela. Pazite, da je reža v žrelih manjša od 7 mm, da se vam v panj ne naseli miš rovka, to se še posebno rado dogodi v LR panjih.

Tomo Strgulc

Ameriški čebelar Randy Oliver je na svoji spletni strani scientificbeekeeping.com objavil zanimiv članek o novi metodi zdravljenja čebel z mešanico oksalne kisline in glicerina. Dodatno slikovno gradivo je na spletni strani, več podatkov o uspehih metode pa na prosojnicah.

Čeprav se je februar šele dobro začel in se zimska izguba čebel še ni zaključila, lahko že ugotovimo, da bo ta velika. Marsikoga se loteva dvom o koristnosti čebelarjenja, čeprav gre morda le za hobi in se s tem ne preživlja. Sam čebelarim že skoraj 40 let in si postavljam drugačno vprašanje:
zakaj se mi take izgube čebel, ki se napovedujejo tokrat, zadnja leta pojavljajo ciklično vsakih nekaj let?
Ozirajoč se nazaj vidim, da se je proces začel s prihodom varoje. Sprva je bila ta nadloga dokaj obvladljiva, s spremembami razmer v naravi pa postaja trdovratnejša. Tudi pašni pogoji so se v zadnjih 40 letih zelo spremenili in primerjava praktično ni mogoča. Travniki se kosijo pred cvetenjem, porasla je uporaba fitofarmacevtskih sredstev, temperaturna nesorazmerja v času čebeljih paš so večja. Če k temu dodamo še nosemo ceraneo in viruse, že lahko zaslutimo delni odgovor na zastavljeno vprašanje. Kljub vsemu nekaterim uspeva obvladovanje tega stanja, drugim ne!? Da bi našel odgovor na to dilemo, se udeležujem številnih predavanj na to temo in preberem ogromno aktualne čebelarske literature. Zadovoljivih odgovorov na vsa zastavljena vprašanja še nisem dobil. Prišel sem do zaključka, ki ga bom pojasnil z odgovorom na naslednja vprašanja:

  1. Kakšne čebelje pridelke želim pridelovati?
  2. Koliko čebeljih družin lahko oskrbujem s tehnologijo, ki jo uporabljam zdaj?
  3. Kakšne razmere so v okolici, v kateri čebelarim?
  4. Kaj mi nudi stroka; v kakšni meri znam ta priporočila uporabiti?

Odgovor na prvo vprašanje je enostaven in ostaja isti od začetka mojega sobivanja s čebelami: pridelati želim kakovosten med in biti vključen v sistem SMGO (slovenski med z zaščiteno geografsko označbo). Vključenost v ta sistem omogoča dodatni nadzor nad kakovostjo medu, ki je opredeljena v pravilniku. Parametri kakovosti so višji, kot so opredeljeni za med iz običajne pridelave. Nadzor nad tem izvaja pooblaščena organizacija Bureau Veritas. Skrb za kakovost medu je tudi tema, ki jo vedno pogosteje zasledimo v naši čebelarski reviji. V luči afere izpred dveh let tu ne vidim drugih možnosti, ki ne bi vplivale na kakovost medu za ceno enostavnejše tehnologije – tako pri zatiranju varoje, kot krmljenja čebel v brezpašni dobi. Prepričan sem, da se prav tu prično pomembne razlike med uspešnimi čebelarji in menoj.

Drugo vprašanje je zahtevnejše predvsem s tehnološke plati. V zadnjih letih čebelarim s približno 80 čebeljimi družinami, 20 LR in 60 AŽ. Če se osredotočim samo na čebelarjenje z AŽ panji, lahko rečem, da sem tehnologijo dodelal do stopnje, ki mi ustreza in ne zahteva pogostega posega v panj. V letu imam samo dva popolna posega v panj: enega konec aprila, ko formiram letni razpored čebelje družine in drugega konec avgusta, ko zopet formiram zimsko postavitev. Čebele prezimljam v medišču, v katerega prestavim čebelje gnezdo, mediščne sate pa delno odstranim oziroma prestavim na distančnike, ki dvignejo satje tik do mediščne palice. Ta tehnologija ni primerna za čebelarje, ki čebelarijo v večjem obsegu, meni pa odgovarja, saj mi zagotavlja boljši spomladanski razvoj in zmanjša količino satja, ki ga moram hraniti izven panja. Osnovne tehnologije tako ne nameravam spreminjati. Ostajam pred dilemo glede zatiranje varoje – ali je zatiranje pretežno z alternativnimi posegi in kislinami dovolj in kdaj in koliko hrane dodati v brezpašni dobi. Za obvladovanje varoje uporabljam polovični gradilni sat, ki ga redno izrezujem.

Sat se nahaja na drugem mestu z desne strani. Glede na priporočila bom v tem letu dodal dodatni gradilni satnik, ki ga bom namestil na drugo stran. Da je tak ukrep že dovolj, je bilo slišati na nekaterih predavanjih. Sam menim da ni, saj le nekoliko poveča odvzem varoje med letom. Začetek zatiranja varoje pričnem po točenju kostanja oziroma lipe, običajno konec julija. Uporabim kapanje oksalne kisline, ki jo nabrizgam na ometene čebele v sipalniku. Čeprav jo uporabljam že več kot 10 let, nisem zaznal pozitivnega učinka, saj v tem času v panjih še nimam nameščenih lovilcev varoj. Za ugotavljanje učinkovitosti te metode bom pred točenjem v nekaj panjev vstavil lovilne podnice za ugotavljanje naravnega odpada, ki ga bom primerjal z odpadom v 10 dneh po kapanju. V kolikor ne bom zaznal pomembne razlike, bom kapanje opustil. Do zdaj sem cca 10 dni po točenju kostanja pričel s sublimacijo oksalne kisline in v nekaj dneh preveril količino odpadlih varoj. Za uporabo kakega drugega sredstva se ne odločam, ker čebele vozim na gozdno pašo. Pred leti sem namesto sublimacije uporabil šok terapijo z mravljinčno kislino. Ker je v tem času zamedila hoja, je bil med prvega točenja kisel in neuporaben. Od tedaj šok terapije ne uporabljam. Hlapilniki mravljinčne kisline na gozdni paši niso primerna rešitev, saj ovirajo čebele pri nabiranju v času izhlapevanja! Omeniti moram, da hlapilnikov nikoli ne vstavljam, če je hoja pričela mediti,  oziroma je možnost medenja velika. Hlapenje mravljinčne kisline, po mojih izkušnjah, zmanjša nabiralni nagon čebel. Pogosto se zgodi, da je zatiranje varoje omejeno na sublimacijo oksalne kisline, uporaba hlapilnikov mravljinčne kisline pa prestavljena na čas prevoza čebel iz gozdne paše. Tako že leta hlapilnike vstavljam v začetku septembra, kar je lahko že prepozno.

Ostane mi še omejevanje zaleganja matice, ki ga še nisem uporabil. O tem načinu sem slišal že veliko, a so informacije, ki sem jih uspel dobiti na zelo trhlih nogah. Še najboljša rešitev, ki jo bom letos preizkusil v osemnajstih 11- satnih panjih, ki jih imam na kamionu, je omejevanje na 2 ali 3 sate, ki jih bom postavil prečno zadaj v plodišču (topla stavba). Za ta poseg potrebuješ nekaj dodatne opreme, ki se uporablja v grajševih panjih. Po nasvetih g. Jožeta Riharja bom to opravil pred pašo na kostanju ali lipi, kljub temu, da se zavedam motenj zaradi vletavanja čebel iz drugih panjev, kjer tega posega ne bom izvedel. Podobno rešitev bom preizkusil na vseh nakladnih panjih, ki jih bom predelal, kot mi je svetoval g. Rihar. Postopek bom opisal v prilogi sestavka. Za ta preizkus si moram zagotoviti ustrezno število rezervnih, 6 ali 7-satnih panjev, v katere bom prelagal pokrito zalego iz omejilnikov velikosti dveh satov, kjer bo matici omogočeno zaleganje. Po končanem zatiranju varoje na opisane načine, bom v začetku septembra vse družine ustrezno pripravil in tretiral z amitrazom. Pred uporabo je potrebno iz panja odstraniti mediščno satje, da se prepreči kontaminacija satja.

Dotakniti se moram še krmljenja čebel v pašni dobi. Zadnja leta niso bila medovita; tehtnice v vseh mojih čebelnjakih so pogosto mirovale. Kdaj se odločiti za dolivanje sladkorne tekočine, da ni bojazni za prehod sladkorja v med. Strokovnjaki pravijo, da takoj, ko gre tehtnica dva dni navzdol. Je to prav ali je preveč »ziheraško« oz. špekulativno. Očitno bo treba tu iskati tisto mero, da bo koza ostala cela in volk sit. To bom skušal realizirati z manjšimi obroki, ki jih bom dodajal v primeru nekaj dnevnega minusa. Dodajanja večjih količin ne bom prakticiral. Glede na obseg mojega čebelarstva je načrtovan način izvedljiv.

Tretje vprašanje je tesno povezano z drugim. Še tako dosledno ukrepanje v mojem čebelnjaku ne bo uspešno, če v okolici kolegi čebelarji ne bodo naredili nič. Lep dokaz za to je letošnje leto. Pri kamionu je rešitev, da čebele ostanejo čim dlje v gozdu, na osamljenem stojišču, kar sicer poveča stroške krmljenja. Vsekakor bo treba več narediti na nivoju čebelarskega društva, predvsem pa z zakonodajo, ki ne bo dovoljevala nemarne vzreje čebel. Tu žal ne pričakujem skorajšnjih premikov na bolje. Menim, da danes plačujemo davek na veliko povečanje števila čebelarjev, ki niso dovolj poučeni o nujnih zdravstvenih ukrepih v čebeljih družinah in čebele puščajo neoskrbovane v času dopustov, ki redno sovpada z brezpašno dobo.

Sedanji način delovanja stroke in Zveze s ciljem zagotavljanja ustreznega zdravstvenega varstva čebel po mojem ni dober. Velik nabor sredstev za zatiranje varoje, ki nam je na voljo, je namenjen zatiranju zajedalca, ko v panju ni pokrite zalege, oziroma so čebele povsem brez zalege. Že izkušeni čebelarji imamo težavo zagotoviti te pogoje, kaj šele začetniki. V primeru, ki smo ga imeli lani, je bilo koncem julija v panjih več varoj, kot bi jih smelo biti. Ob upoštevanju navodil posameznih proizvajalcev sredstev, nam kljub velikemu naboru ni preostalo praktično nič, če smo hoteli dosledno spoštovati navodila. Kaj storiti v takem primeru? Odgovor je v tesnejšem sodelovanju s stroko, ki pa je kadrovsko povsem osiromašena in tako nesposobna hitrega ukrepanja. Izhod iz tega stanja vidim v poglobljenem sodelovanju stroke in izkušenih čebelarjev s terena, ki jim je vredno prisluhniti. Sedanje stanje pomeni pat pozicijo, kjer vsaka stran brani svoja stališča, oziroma stališč sploh ne more ustrezno predstaviti, kar povzroča škodo čebelarstvu. Nujno je narediti korak naprej in izdelati strategijo, ki bo omogočila učinkovito zdravstveno varstvo čebel.

Omejevanje zaleganja matice V LR panjih

Priprava panja oziroma naklade sem videl pri g. Rihar Jožetu, ki mi je tudi dovolil opis. Menim, da je rešitev domiselna in je vredna izvedbe v praksi.

Naklado je potrebno predelati tako, da sta dva sata od ostalih ločena z matično rešetko, kot je prikazano na fotografiji. Matična rešetka je lahDSC08955ko žična, kot jo uporablja g. Rihar, možna pa je tudi izvedba iz drugačnih matičnih rešet. Ko se odločimo, da bomo matici omejili zaleganje na dva sata moramo uporabiti preurejeno naklado v katero bomo prestavili zalego in v omejeni del tudi matico.

DSC08953 DSC08952

Da je iskanje matice olajšano g. Rihar omete čebele v prazen omejen prostor. Čebele bodo skozi rešetko zlezle na satje, ki je v drugem delu naklade, matica pa bo ostala v omejenem delu. Da je ometanje lažje se uporabi poseben lijak, ki je prilagojen odprtini! V ta del vstavimo dva izdelana sata, namestimo pokrov in omejitev je opravljena. Ta postopek naredimo tik pred kostanjevo, oziroma lipovo pašo. Ker dva sata ne zadostujeta za kapaciteto zaleganja matice, je potrebno preveriti in po potrebi odvzeti povsem zaležen sat pokrite zalege in ga prestaviti v prašilček. Pri tem svetujem, da se večino čebel omete nazaj v panj, saj bomo tako v družini pustili čebele dojilje, ki se praviloma nahajajo na satih z zalego. Paziti moramo, da ne odvzamemo matice. Ker bomo omejevanje izvajali v več panjih, lahko formiramo 3-6 satne narejence z zalego iz različnih čebeljih družin. 23. dan, od dneva osamitve, odstranimo oba sata iz omejenega dela in ju uporabimo za izdelavo narejencev. Čebelja družina je brez zalege in ima kar nekaj medu, ki ga bomo v naslednjih dneh iztočili. Po točenju opravimo zatiranje varoj z oksalno kislino – sublimacija. To moramo izvesti najkasneje 7. dan po končanem omejevanju zaleganja. Narejence je dobro odpeljati na drugo lokacijo, da ne pride do reinvazije varoj. Narejencem lahko dodamo zrele matičnjake oziroma pustimo, da si sami vzredijo matico. Če se odločimo za ta postopek je dobro upoštevati nasvet g. Noča in na izbranem satu označiti mesto z jajčeci iz katerih naj čebele potegnejo matičnjake. 8. dan narejence pregledamo in odstranimo vse matičnjake razen dveh izbranih. 23.dan od formiranja narejencev tudi te tretiramo z ustreznim sredstvom, saj v njem ni pokrite zalege in so vse varoje na čebelah. Za realizacijo opisanega postopka si moramo pripraviti ustrezno količino rezervnih prašilčkov in zrelih matičnjakov, če bomo delali rezervne družine.

Podoben postopek lahko izvedemo tudi v AŽ panjih. Izvedba je lažja v 11 satnih panjih, kjer lahko omejitev izvedemo s prečno postavljenimi sati za plodiščem, ki ga bomo ločili s prav tako prečno postavljeno, matično rešetko.

Naj medi!

Tomo Strgulc

Vremenske razmere, ki jih imamo te dni, so upočasnile razvoj čebeljih družin. Družine, ki so si nabrale vsaj nekaj za obnovitev medenih zalog, bodo ustrezno preskrbljene z medeno in pelodno hrano. Vsekakor pa je priporočljivo, da čebelam dolijemo po 0,5 do 1 litra tople sladkorne raztopine, ki jo zmešajmo v razmerju 1:1. Čebele nakrmimo pozno zvečer, da ne bodo izletavale iz panjev in ostale v snegu pred panji. Če se bo slabo vreme nadaljevalo lahko dolijete še nekajkrat, vendar v manjših količinah. Pomembno je, da čebele preskrbimo z vodo, ki jo potrebujejo za nego zalege. V primeru, da tega ne storimo in temperature ne omogočajo izleta v naravo, bodo spile zalego. Dodajanje pogač ne priporočam - če že jih dodajte v kombinaciji s tekočo hrano.

Lep pozdrav,

Tomo Strgulc