Skip to content

V glavnem smo opravili že vse potrebno za uspešno prezimitev čebel, a ne bo odveč, če vas spomnim na nekaj nujnih opravil, ki jih bo še potrebno postoriti v čebelnjaku.

Osnovna naloga, ki jo moramo izvršiti kar se da dosledno, je odstraniti varojo iz panja. Čeprav smo se temu opravilu posvečali že vso jesen, je sedaj pravi čas, da dokončamo delo kar se da uspešno. Pri zadnji kontroli stanja zalege v panjih, ki sem jo opravil 17. oktobra sem ugotovil, da je večina čebeljih družin že brez zalege, v nekaterih pa je še najti za dlan velike površine pokrite zalege. Ta zalega se bo polegla - če vzamemo kar nekaj rezerve -  v naslednjih dveh tednih. To bo čas, ko bomo že lahko opravili zimsko zatiranje varoj. Kaj bomo uporabili v ta namen, je stvar posameznika. Najbolj je priporočena uporaba oksalne kisline. Uporabimo jo lahko kot sublimat ali v raztopini, ki jo uporabimo za kapljanje. Sublimacijo opravimo v dneh, ko čebelja gruča še ni povsem stisnjena, saj bo sublimat kisline bolje učinkoval. Pri sublimaciji uporabljajmo ustrezno zaščitno masko. Za standardni AŽ ali LR panj uporabimo cca. 3 grame oksalne kisline. Panje ustrezno zatesnimo! Po nekaj dneh je smotrno obrisati kristale kisline, ki so se nabrali na mestih izhajanja sublimata. Uporabite mokro krpo ali gobo. Če se boste odločili za kapljanje to opravite v dneh katerim bodo sledili dnevi primerni za izletavanje čebel. Če vas bo vreme prehitelo in ne boste utegnili opraviti kapljanja oksalne kisline v ustreznem času, raje uporabite sublimacijo. Uporabite koncentracije, ki jih priporoča proizvajalec Apibioksala. Za vsako polno zasedeno ulico uporabite 5 ml raztopine in za ne povsem zasedene ustrezno manj.

Ker je do zimskega zatiranja varoj še kar nekaj dni je umestno, da družine, ki so bolj napadene z varojami, ponovno tretiramo v vmesnem času. S tem bomo odstranili varoje, ki so na čebelah in preprečili poškodbe, kar je zelo pomembno, saj s tem onemogočimo delovanje virusov, ki vstopajo v organizme čebel skozi poškodovan hitin.

Ko bomo opravili zimsko zatiranje varoj počakajmo nekaj dni in preglejmo odpad varoj. V panjih, kjer je odpad velik, je smiselno postopek zatiranja ponoviti. V panju naj ostane manj kot 20 varoj.

Z otoplitvijo panjev ne hitite. Čas za to bo konec novembra. Sedaj preprečite prepih in zadrževanje vlage v panjih. AŽ panje stisnite skupaj, LR panje pa - predvsem tiste, ki nimajo dobrega nalega med posameznimi nakladami - povijte s para propustno folijo. Jaz za to uporabljam temno sivo folijo in moram reči, da je spomladanski razvoj boljši in poraba hrane manjša, kot bi bila sicer. Žrel panjev še ne odpirajte povsem, saj je še nevarnost tihega ropa. Na žrela, predvsem LR panjev namestite zapore, ki preprečujejo vstop mišim. Nekoliko stran od čebelnjaka namestite krmilnice za ptice kar bo zmanjšalo naval, predvsem sinic na brade panja.

Zaradi znanih razlogov bodo mesečni sestanki onemogočeni. Če imate kakšna vprašanja in menite, da vam lahko pomagam, mi pišite na e-naslov: tomo.strgulc@gmail.com. Z veseljem vam bom odgovoril.

Ostanite zdravi in lepo pozdravljeni!

Tomo Strgulc,

Vižmarje, 19.10 2020

 

Ohladitev, ki smo ji priča danes in bo trajala še nekaj dni, je čebelam preprečila letanje v naravo in bo s posegom v panj potrebno počakati na stabiliziranje vremena in na temperature, ki smo jih imeli do te ohladitve. V tem času je dobro, da čebelam dolijemo nekoliko večji stimulativni obrok sladkorne raztopine. Vedeti moramo, da je dnevna poraba cca 20 do 30 dkg medu in skušajmo dodajati toliko, da ohranjamo težo, ki jo je imel panj pred ohladitvijo. Čebelarji, ki imate posamezne panje na tehtnici boste lažje sledili dnevni porabi ostalim pa svetujem, da dnevno dolijejo cca 0,3 litra tople sladkorne raztopine narejene v razmerju 1/1.

V tem času cveti kar nekaj rastlin, ki dajo čebelam tako nektar kot pelod. To je čas, ko se v panjih prične gradnja satja in se družina hitro krepi. Seveda pa bomo v našem čebelnjaku našli družino, ki odstopa po številčnosti, povprečno in šibko družino, ki se komaj ohranja pri obstoju. To omenjam zato, ker bodo posegi v posamezni panj prilagojeni moči posamezne družine. Predvsem začetniki, ki sledijo pisnim navodilom ali nasvetom starejših čebelarjev, se velikokrat znajdejo v zadregi in ne vedo kaj je potrebno narediti v panju, ki so ga odprli. Najprej bom opisal aktivnosti, ki jih sam opravim v panju, kjer se je družina razvila nadpovprečno.

Čebele zasedajo vseh deset ulic in na satnicah vidimo na novo zgrajene voskovne nastavke, ki jih čebele grade med sati in stropom panja. Taki družin bo potrebno dodati satnico, morda tudi dve, da čebele zaposlim in poskrbim za zamenjavo satja. Satnico dodamo tik ob zalego in nikakor med zalego. Pri pregledu izvlečem drugi sat s strani kjer je manj čebel in ga postavim na kozico. Nato izvlečem sat za satom in pogledam kakšna je zalega. Zalega mora biti strnjena s čim manj ne zaleženih celic. Če je zalega le na 2/3 sata, vsak drugi sat obrnem za 180o . S tem bomo čebele prisilili, da ponovno oblikujejo zalego tako, da med zalego ni delov medenih satov. Tik ob zadnji zaležen sat dodam satnico in na predzadnje mesto gradilni satnik, če tega tam ni bilo. Sat, ki smo ga izvlekli in zamenjali s satnico, porabim drugje oziroma ga prestavim v medišče. Medišče pri močnih družinah že lahko nastavim, vendar zalege tja še ne prestavljam. To bom naredil takrat, ko bo v plodišču že toliko čebel, da bodo zvečer, ko so vse v panju visele pod sati. Po pregledu, ki ga opravim hitro, panj ponovno otoplim. Enak poseg, ki sem ga opravil v AŽ panju, opravim tudi pri dobro razviti družini v LR panju, kjer pa imamo več možnosti, še posebej če čebelarimo z 2/3 sati. Vedeti moramo kateremu cilju sledimo in temu prilagodimo tudi posege v panju. Tokrat je cilj omogočiti družini razvoj do željenega nivoja.

V povprečno razviti družini bomo v tem času našli 4 do 5 zaleženih satov. Sati niso v celoti zaleženi. Družina se še ni razširila po vsem plodišču. V tem primeru bom pregled pričel enako kot pri prejšnjem. Tudi obračanje satja za 180o se bom poslužil, a le v primeru da so sati, ki jih zavrtim zaleženi več ko 2/3. Pregled kakovosti zalege je obvezen. Satnico in gradilni satnik dodam tako kot v prejšnjem primeru, a medišča ne nastavim. Čebel v panju ni dovolj in jih ne obremenjujem z gretjem medišča.

Podpovprečno razvita družina v našem čebelnjaku nima mesta in jo je najbolje pridružiti srednje razviti družini. Pa vendar razumem čebelarje, ki bi radi razširili svoje čebelarstvo in jim tak poseg ni po volji. Če bomo ohranili tako družino, jo vseeno preglejmo. Skušajmo ugotoviti vzrok za tako stanje. Običajno je vzrok iskati v nekakovostni matici. V tem primeru zožimo družino na število satov, ki jih zaseda plus 1. Družino normalno oskrbujmo in ob prvi priliki odstranimo matico in jo nadomestimo z drugo. Če je vzrok bolezen, kot na primer obsežna poapnela zalega, je najbolje družino razformirati in satje s poapnelo zalego zažgati.

Ponovno bi poudaril, da mora biti vsak poseg v čebeljo družino prilagojen njeni moči in mora slediti cilju, ki ga hočemo doseči. Avtomatizem, ko v vseh panjih delamo enako za nas ljubiteljske čebelarje ni prava izbira.

Naj medi ! Ostanite zdravi!!

Vižmarje, 14.4 2020 Tomo Strgulc

V teh dneh se je v primerjavi s toplim februarjem, kar precej ohladilo. Konec februarja je bila zalega že v vseh panjih, v nekaterih panjih je prisotna že trotovska. Čim več je v panjih zalege, večja je nevarnost, da jo čebele ob večjih ohladitvah ne bodo povsem pokrile in bo nekaj le te ostalo izven čebelje gruče. Če je bilo v panju temu tako, bomo na bradah panjev kmalu opazili nedokončno razvite čebele, ki so jih delavke odstranile iz panjev, saj so zaradi podhladitve odmrle. Kaj moramo storiti, da preprečimo navedeno stanje? Panje dodatno otoplimo. Če prezimljamo čebele v plodišču in imamo medišče prazno, nad gnezdo položimo pogačo v foliji na kateri se bo nabiral kondenz, katerega bodo čebele koristno porabile. Še bolje bo, če nad zalego položimo meden sat. Med naj bo delno pokrit ali vsaj dovolj gost, da ne bo iztekal na čebele pod njim. Panj otoplimo in ne šarimo več po njem. Še to, opisano moramo opraviti hitro s čim manj vznemirjanja čebel. Nekateri predvsem tisti, ki čebelarijo v LR panjih, imajo možnost dodati hrano v pitalnikih, ki so nameščeni na notranjem pokrovu. V tem primeru uporabljajte toplo klajo, da pomagate ohraniti toploto v panju. Panjev v takih razmerah ne odpirajmo, če to ni res nujno! Tudi v LR panjih zagotovimo kakovostno otoplitev! Zakaj je tako pomembna dodatna otoplitev si preberite v prispevku, ki sem ga objavil predlani in je na naši spletni strani. Višja temperatura v panju čebele ne sili k pretiranemu stiskanje gruče in jim s tem omogoča doseg medenih satov, ki niso povsem ob gnezdu. Čebele bodo izkoristile ugodne temperature v okolici in poletele po vodo. Vzpostavite ustrezne napajalnike in jih oskrbite s toplo vodo, kateri ste dodali 1 gram kuhinjske soli na 10 litrov vode.

Vižmarje, 6.3.2020

Tomo Strgulc

 

Kakovost matice je osnovni pogoj za uspešno čebelarjenje, a običajno prav na tem področju naredimo premalo. Vzrediti matico ustrezne kakovosti ni tak problem, kot si morda mislimo.

Poznamo več načinov vzreje matic; tu bom opisal star preizkušen način, ki preverjeno deluje. Glede na število panjev, s katerimi čebelarimo, je pogojeno tudi število matic, ki jih moramo vsako leto zamenjati. V letih, ko je rojenje pogosto, lahko kakovostne matičnike dobimo iz družin, ki so na roju. Paziti moramo le, da ne uporabljamo rojevih matičnikov iz družin, ki ne izpolnjujejo kriterijev za vzrejo. To so: mirnost, čistost vrste, čistilni nagon in dober donos medu. Nekateri imajo predsodke pred rojevimi matičniki, kar je neupravičeno. Matica iz rojevega matičnika je bila ustrezno oskrbovana od prvega dne, česar za večino umetno vzrejenih matic ne moremo trditi.

Kako se vzreje lotevam jaz? V vsakem čebelarstvu imamo dobre, povprečne in slabe družine. Slabi družini, v kateri sem se odločil zamenjati matico, le-to odstranim. Če take družine ni, matico odvzamem iz drugega izbranega panja, s satom zalege in oblikujem rezervno trisatno družino. V panj, iz katerega sem vzel matico, dodam še sat ali dva pokrite zalege, iz katere se že polegajo čebele. To, da uporabimo tak sat, je pomembno, saj bomo v tem panju rabili čim več mladic, ki izločajo matični mleček. Običajno dan, preden bom v ta panj vstavil sat z jajčeci, zanj napravim prostor v sredini gnezda. Če ni paše, družino krmim s sladkorno tekočino v razmerju 1:1. Dodam jo liter! Izberem družino, ki ima vse prej opisane lastnosti, da bom njeno zalego uporabil za vzrejo matic. To družino pregledam in če najdem sat, na katerem je odkrita zalega in jajčeca blizu spodnjega roba, a ne povsem spodaj (ker čebele potrebujejo dovolj prostora, da zgradijo dovolj dolge matičnike) lahko tak sat uporabim za vzrejo. Z nožem napravim rez tik pod celicami z jajčeci, nato pa podrem spodnje stene celic, v katerih so jajčeca. Če so jajčeca v vseh celicah, v vsaki drugi celici uničim tudi jajčece. Na tak način lahko pripravim prostor za vsaj 20 matičnikov. Poudariti moram, da je treba to opraviti hitro in ne na sončni pripeki ali vetru, ker se jajčeca lahko posušijo in propadejo. Tako pripravljen sat vstavim v pripravljeno družino brez matice. Če ni paše, družino krmim. V vzrejo sem dal sat z jajčeci, ki so stara od enega do manj kot polnih treh dni. Da se izognem vzreji matic iz starejših žerk, peti dan pregledam družino in podrem vse že pokrite matičnike. Panj zaprem in ga odprem šele 12. dan po vstavitvi vzrejnega sata. Ta datum je zelo pomemben in ga ne smem prekoračiti, saj bodo čebele podrle vse še ne izležene matičnike, takoj ko se bo izlegla prva matica. Matičnike previdno porežem in jih dam v pripravljene prašilčke. Kar ostane, shranim v Zandrovih matičnicah, ki jih vstavim v banko matic. To imam običajno v medišču panja, v katerem vzrejam matice. Med pobiranjem lahko vidim, da niso vsi matičniki enako stari. Običajno so matičniki druge starosti na povsem drugem koncu sata, ali na njegovi nasprotni strani. Matičniki, ki so zreli, so na vrhu videti nekoliko drugače: so temnejši in žametni. Vsaj moj občutek je tak.

Na satih, iz katerega izrezujemo matičnike, je treba pustiti lep matičnik, iz katerega se bo izlegla matica, ki bo nadomestila odstranjeno matico. Lahko pa za nadomestitev uporabim tudi matico iz banke matic, če je ta v medišču istega panja. Jaz uporabim vedno matico, ki je v Zandrovi matičnici, na kateri je največ čebel. To matico so čebele sprejele za svojo in je sprejem zagotovljen. Matičnico prestavim v plodišče, iz luknje odstranim izležen matičnik in jo zaprem s sladkornim testom.

Dolgujem še pojasnilo, kaj naredim, ko v panju ne najdem ustrezno zaleženega sata. Takrat v sredo gnezda vstavim lepo izdelan svetel sat in z dnevnimi pregledi čakam, da ga matica primerno zaleže. Nato ga obdelam, kot sem opisal zgoraj.

S tako vzrejo lahko sami izvršimo selekcijo na strani matice. Drugo vprašanje pa je, s kakšnimi troti se bo ta matica oprašila. Tudi tu nismo povsem nemočni. Da bo na območju, kjer se spreletavajo troti, ki čakajo na matico, čim več kakovostnih trotov, ne izrezujmo trotovine iz kakovostnih čebeljih družin!

Tomo Strgulc

Fotografije

 

Slika 1: Primerno močna družina za vzrejo.

Slika 2: Čebele so zgradile matičnike.

Slika 3: Banka matic v dvotretjinskem LR satniku.

Čebelarji čebelarskega društva Tacen bomo v tem letu praznovali 100 letnico obstoja društva. Pred 100 leti so se trije čebelarji: Alojz Tršan, Ivan Snoj in Ivan Pangerc odločili, da ustanovijo Podružnico Slovenskega čebelarskega društva Tacen pod Šmarno goro. 26. decembra se je na domu župana Tršana, pri Mačku v Tacnu, zbralo 13 čebelarjev iz okoliških vasi na občnem zboru čebelarjev. Ustanovili so društvo in za predsednika izvolili g. Tršana, za tajnika g. Ivana Snoja in za blagajnika g. Ivana Pangerca. Začela se je pot delovanja društva, katerega člani smo tudi mi.

100 let je dolga doba in le domišljamo si lahko, kakšne težave so imeli tedanji čebelarji pri čebelarjenju. Čebelarjenje je bilo tedaj preprostejše in za čebelarja je pomenilo bodisi dodaten vir hrane, morda tudi zaslužka. Vsekakor so bile težave predvsem na strani čebelarjev, ki niso imeli dovolj strokovnega znanja in so s tedanjim načinom čebelarjenja na roje dokaj nevešče ravnali s čebelami. Nasprotno od čebelarjev, so imele čebele v naravi velikega zaveznika, ki jim je omogočal preživetje. Rastlinska pestrost v naravi, ki še ni bila obremenjena s pesticidi in intenzivno pridelavo hrane, je čebelam omogočala preživetje brez čebelarjevega posredovanja. Danes, ko sta na prvem mestu količina pridelane hrane in dobiček, ki jih taka pridelava prinaša, se je stanje povsem obrnilo. Z urbanizacijo krajine, uvedbo intenzivne pridelave hrane in uporabo kemije, ki to omogoča, so čebele izgubile okolje, ki so ga imele zadnjih več deset milijonov let. V posameznih delih sveta čebele niso več sposobne preživeti brez čebelarjeve pomoči, oziroma so iz krajine povsem izginile. To se je že zgodilo na ogromnih nasadih jablan na Kitajskem in plantažah mandljevcev v ZDA, kamor letno pripeljejo več kot milijon osemsto tisoč panjev čebel za opraševanje. Avtohtonih opraševalcev ni več. Grozljivo stanje, v katerem so se znašli opraševalci: čebele samotarke, čmrlji, metulji, hrošči in čebelja vrsta, s katero čebelarimo tudi mi, naj nam bo v svarilo, da se kaj takega ne zgodi še tu. Marsikomu se to sliši kot pesimistično prikazovanje prihodnosti, a spomnimo se, koliko se je spremenil način čebelarjenja že v kratkem času, v katerem čebelari moja generacija. Ne moremo si več predstavljati čebelarjenja na način, ko si čebele le opazoval, kako brezskrbno letajo na pašo in v panj ter prinašajo cvetni prah in medičino. Vse že naštete spremembe, ki so se zgodile v zadnjih 70 letih in k katerim moramo dodati še podnebne spremembe ter bolezni čebel, čebelam brez pomoči čebelarjev ni moč preživeti. Vsekakor je na prvem mestu čebelam zagotoviti pestro naravno okolje, katerega so vajene, in jim omogoča ustrezno prehranjenost. Prav ustrezna prehranjenost opraševalcev je pogoj, ki omogoča njihov obstoj.

Zaradi napisanega smo se čebelarji ČD Tacen odločili, da bomo obletnico praznovali tako, da posadimo 100 domorodnih medovitih dreves. S to gesto bi radi posredovali sporočilo sokrajanom, da dodajo tudi oni delček v mozaik pestrosti okolja. Povedati jim želimo, da sta cvetoč travnik in pisan vrt, na katerih je veliko vrst cvetlic in cvetočih grmovnic mnogo lepša kot skrbno pokošena trava okoli hiše z mejo iz pacipres ali kleka.

Priprave za praznovanje častitljive obletnice so v teku, imenovana je skupina, ki bo pripravila vse potrebno, da nam uspe naše sporočilo posredovati v javnost. Vsak posamezni član ali članica našega društva pa naj s svojim prispevkom in zglednim ravnanjem sporoči okoličanom, kaj je po našem lepo in zakaj je lepo. Omogočimo čebelam in ostalim opraševalcem varno okolje, saj nam bodo to bogato povrnili.

Naj medi!

Brod, 25.6.2019

Ko prebiramo članke, ki obravnavajo zazimitev čebel, pogosto naletimo na trditve, da zdrava in močna čebelja družina lahko preživi zimo v praznem kovinskem sodu. Pa je res tako? Iz lastnih izkušenj lahko povem, da pravilno izoliran panj nudi čebelji družini bistveno boljše pogoje, kar se vidi pri spomladanskem razvoju. V zadnjem glasilu srbskih čebelarjev je objavljen članek, ki ga je podpisal William Hesbach in obravnava termoizolacijo prebivališč čebel v zimskem in letnem času. Naj povzamem nekaj pomembnih dejstev, ki jih navaja pisec.

Čebelja družina je v času hladnega obdobja strnjena v gručo, ki je gostejša, ko so temperature v okolici bivališča nizke in nekoliko manj strnjena, ko so temperature višje. Zunanji sloj čebel je med seboj povsem prepleten in deluje kot plašč, ki zadržuje toploto v središču gnezda. Tu temperatura ne pade pod 18 o C in omogoča gibanje čebel in s tem menjanje čebel iz zunanjega sloja s čebelami iz notranjosti. Čebele ohranjajo ustrezno temperaturo na osnovi:

- prevodnosti (kondukcija),
- toplotnega sevanja (radiacija) in
- pretoka zraka (konvekcija) skozi gručo.

Ko čebele oblikujejo zimsko gručo z gibanjem mišic (drhtenjem), sproščajo potrebno toploto, ki ogreva celotno gručo. Da se pri tem ne bi pregrela sredica gruče, so čebele v sredini postavljene nekoliko bolj narazen, kar omogoča pretok toplega zraka v zunanji del gruče. Čebele v gruči dihajo in porabljajo kisik in izločajo ogljikov dioksid. Koncentracija tega se v panju povečuje, kar bi bilo za večino živih bitij usodno. Čebele pa so na povečano koncentracijo ogljikovega dioksida prilagojene. Ta koncentracija jim upočasnjuje metabolizem, kar pomembno vpliva na porabo energije. Pisec obrazloži še razlog za boljše preživetje številčnejše čebelje družine od manjše. Razlaga temelji na primerjavi ene čebele, ki bi bila postavljena v prostor. Ta čebela bi bila po vsem telesu izpostavljena temperaturi, ki je v prostoru. V tem primeru 1 čebela predstavlja 100 % površine čebele in 100 % mase čebele. Pretok zraka okoli te čebele bo ohlajal celotno maso čebele. Če dodamo še eno čebelo se bo masa »gruče« podvojila, površina, ki je v neposrednem stiku z okolico pa ne bo v istem razmerju. Ko po istem principu dodajamo čebele vse do velikosti čebelje gruče lahko ugotovimo, da površina gnezda glede na celotno maso postaja vse manjša. Površina gnezda v odnosu do mase gnezda je tako odločilna, saj je površina mesto, kjer se toplota izgublja; pri večji masi bodo izgube na enoto manjše.

Številčnejša družina ima vsekakor večjo možnost ustrezne prezimitve, pa vendar ji primerno izoliran panj nudi boljše pogoje za prezimitev in spomladanski razvoj. Pisec navaja primerjavo med pogoji, ki jih imajo čebele v naravi, ko je njihov dom votlo drevo in v LR panju, ki je zgrajen iz 20 mm desk. Običajna debelina sten votlega drevesnega debla, ki so jih izmerili, je med 7,62 cm in 12,7 cm. Debelina stropa in poda votline je še bistveno večja in predstavlja popolno izolacijo. Če upoštevamo prevodnost lesa, lahko izračunamo, da je izolacija v drevesnem duplu v primerjavi s standardnim LR panjem 4 do 7 krat boljša. V LR panju pomeni pomemben vir izgube toplote mrežasta podnica in notranji pokrov, ki ima običajno še odprtino za dostop čebelam do pitalnika. Vse to poslabšuje ohranjanje toplote v panju in zunanji sloj čebel je v bistveno slabših pogojih kot v dobro izoliranem bivališču. Pomemben dejavnik predstavlja še kondenz, ki se nabira na mestih kjer vlažen zrak trči ob hladno steno oziroma pokrov. Tu pride do rosišča in kapljice padajo na čebele, ki so spodaj. Vedeti je potrebno, da suha čebela lahko preživi dokaj nizke zunanje do -28°C, dočim mokra umre že pri 0°C. Raziskave, ki jih je opravil Dereck Mitchell leta 2015, potrjujejo zgornje navedbe in opozarjajo na napačno mišljenje glede oblike naravne čebelje zimske gruče. Kompaktna zimska gruča, ki jo vidimo v LR panjih je le posledica slabih pogojev, ki jih ta panj nudi čebelam. V naravi so čebele manj stisnjene in s tem bistveno bolje funkcionirajo. Po njegovem le dobro izoliran panj ustrezen tudi poleti saj družino ščiti pred visokimi zunanjimi temperaturami.

Argumenta proti izoliranim panjem:

1) Čebele potrošijo več zimske hrane. Ta trditev drži, vendar je potrebno pripomniti, da se čebele v takih panjih lažje premikajo za hrano kot v hladnih panjih, kjer se pogosto zgodi, da čebelja družina umre zaradi gladu, ker se ni sposobna prestaviti na sat z medom.

2) Čebele ne izletavajo na čistilni izlet, čeprav je zunaj že dovolj toplo. Ta argument ne drži, saj so ugotovili, da se čebele v panju ravnajo po temperaturi zraka, ki prihaja v panj in ne po temperaturi, ki jo ima zrak okoli zimske gruče.

Naj medi,

Tomo Strgulc

Povzeto po:
Miloš Udović, Srbski pčelar, 12/2018
originalni prispevek: William Hesbach, čebelarski mojster, Bee Culture, 10/2016.

V zadnjem tednu imamo zelo nizke temperature, ki so ponoči okoli – 15o C. To za čebeljo družino, ki ima v neposredni bližino dovolj hrane, ne predstavlja posebnih težav. Težave pa nastanejo, ko je medeno satje oddaljeno od gnezda in je vmes izpraznjen sat. V letošnjem januarju smo imeli zelo toplo vreme, kar je matice spodbudilo k zaleganju prvih jajčec. Skoraj v vseh družinah smo imeli koncem januarja vsaj nekaj zalege na enem ali dveh satih. To pa je težava, ki jo bodo čebele težko premostile brez naše pomoči, saj ne bodo zapustile zalege in se premaknile na medeno satje. Nujno je, da v dneh, ko bo mraz popustil (po napovedih že konec tega tedna) pregledamo vse družine z namenom ugotoviti, če je medeno satje v dosegu čebel. V primeru, da čebele šume, vemo, da to pomeni ali lakoto ali odsotnost matice. Ne glede na nizke temperature odprimo panj in h gnezdu primaknimo meden sat. Pokrit med je dobro delno odkriti in s tem čebelam olajšati dostop. V primeru, da imate na zalogi medene sate, jih ogrejte na cca 25o C in ogrete postavite tik ob čebelje gnezdo. Tisti, ki prezimljate v plodiščih, lahko meden sat položite na matično rešetko. Delo morate opraviti hitro, nato pa ponovno dobro otopliti panj!

Tomo Strgulc

Februar se je pričel z mokrim in nekoliko hladnejšim vremenom. Zaradi toplega januarja so matice zalegle prvo zalego že koncem meseca. Zalega v panju deluje kot sidro od katerega se čebele ne premaknejo. Ohladitev povzroči, da se čebele še bolj stisnejo okoli zalege kar pa lahko pomeni oddaljitev od medenih satov, ki so jih v toplem vremenu lahko obiskovale. V primeru, da ohladitev traja več dni, to povzroči lakoto. Čebele bodo najprej spile nepokrito zalego, kasneje pa odstranile še pokrito. Preglejmo, če so čebele v stiku s hrano, če ne, jim ob gnezdo postavimo sat medu. S tem opravilom ne odlašajmo, da ne bo prepozno.

Februarja stalno spremljamo porabo hrane in ukrepamo, če le-te primanjkuje. Dodajanje hrane v manjših obrokih ni ustrezno, saj bo to matico prerano spodbudilo k obsežnejšemu zaleganju. Priporočam dodajanje medenih satov, ki jih odvzamemo iz družin, ki imajo višek. Dobro je, če zamenjamo vlažen pažni material s suhim.

Tomo Strgulc