Čebelarjeva opravila v juniju
Tomislav Strgulc (tomo.strgulc@gmail.com)
Stanje v panju
Večji del junija bo čebelja družina ob pomoči čebelarja ohranila moč, ki jo je dosegla maja. Po poletnem solsticiju, 21. junija, se razvoj čebeljih družin umiri. Čebelje družine bodo redkeje rojile in začnejo se že pripravljati na zimo. Morda je nekoliko zgodaj v tem času omeniti zimo, pa vendar po kresu posameznih opravil v panju ni več možno opraviti tako kot mesece pred tem. Pri posegih v panj moramo biti zdaj še doslednejši, da ne naredimo napake v škodo čebel. Junij je še vedno čas želje čebelje družine po ohranitvi vrste, in prav to mora čebelar izkoristiti, predvsem z izdelavo narejencev, ki se bodo do zazimitve razvili v rezervne družine. Dobre, predvsem mlade matice bodo v tem mesecu zalegle tudi do 2000 jajčec dnevno, zato je prostor za zaleganje še vedno pomemben, prav tako kot dovolj prostora za odlaganje medičine, ki jo je v času paše lahko obilo. Veliko številčnost mladih čebel moramo izkoristiti za gradnjo satja. V tem mesecu je tudi čas za zamenjavo matic, ki niso izpolnile naših pričakovanj. Ne smemo pozabiti na varoje, ki se bodo v panjih, v katerih zimsko zatiranje ni bilo optimalno ali so zajedavce v panj prinesle čebele iz nezdravljenega panja v soseščini, preveč razmnožile. Na območju, kjer čebelarim, bo okoli 20. junija zacvetela lipa in sočasno pravi kostanj. To je obdobje naše glavne paše. Priprava čebel na to, da jo bodo izkoristile, je še kako pomembna.
Delo čebelarja
Pregledovanje čebeljih družin v juniju opravim še vedno vsakih sedem do deset dni. Cilji pregledov so enaki kot maja, to je preprečevanje rojenja. Skrbim, da ima matica dovolj prostora za zaleganje, v gradnjo dodajam satnice in redno izrezujem trotovino iz gradilnega satnika. Izrezano trotovino razlomim, da lahko ugotovim napadenost trotovih ličink z varojami. Na prelomu pregledam približno 100 trotovih ličink in preštejem, koliko je okuženih. Če je okužba manjša od 4 %, še ni dosežen prag škodljivosti. Če je okužba večja, v panj namestim testni vložek in v naslednjih 14 dneh na tri do štiri dni preštejem naravno odmrle varoje, očistim testno podnico in na koncu izračunam dnevni odpad. Dnevni odpad v juniju pomnožim s faktorjem 50‒150, kar je odvisno od količine in vrste zalege, tako dobim oceno okuženosti čebelje družine z varojami. Prag, ko je nujno ukrepati, je 1000 varoj. V zadnjih letih, ko natančneje spremljam okuženost z varojami, mi v mesecu juniju še ni bilo treba začeti zatirati tega zajedavca.
Še vedno skrbim, da je razmerje med pokrito in nepokrito zalego v korist odkrite. Če je v panju več kot osem satov zalege, odvzamem sat pokrite zalege s čebelami in ga uporabim za izdelavo narejencev.
Če je bilo v maju in prvih desetih dneh junija ugodno vreme, so čebele nabrale toliko cvetličnega, morda tudi gozdnega medu, da ga moram iztočiti. Točenje opravim teden dni pred začetkom cvetenja lipe in kostanja, da si zagotovim vsaj nekaj sortnega medu. Omeniti moram, da točim le satje iz medišča. Sati, v katerih je morda še sladkor iz spomladanskega ali jesenskega krmljenja, so postavljeni ob straneh v plodišču ali pa sem jih že odstranil iz panja in porabil za izdelavo narejencev. V tem času še ni velike nevarnosti ropanja, a vseeno pazim, da čebele ne zaidejo v prostor, kjer točim med. Iztočeno satje v panje vračam zvečer. Pri točenju pa se držim pravila, da ne točim, ko je dobra paša. Vznemirjanje čebel v času dobre paše pomeni izgubljen pašni dan in s tem manjši pridelek medu. Morda ne bo odveč omeniti, da točim vedno samo zrel med. Velikokrat je slišati, da zreli med čebele pokrijejo s pokrovci. To vsekakor drži, se pa zgodi, da medu ni za polno celico, in takrat bo v panju tudi nepokrito satje z zrelim medom. Ali je med zrel, je najbolje izmeriti z refraktometrom. Zreli med mora po evropski smernici vsebovati manj kot 20 % vode oziroma 18,6 % vode, če pridelujemo med, zaščiten po shemah kakovosti ‒ ZGO. Če refraktometra nimamo, lahko obrnemo sat navzdol in ga sunkovito dvignemo navzgor. Če med ostane v satju, bo kar pravšnji za točenje. Vsebnost vode v medu, ki ga pridelam v AŽ-panjih, ima vedno manj vode od 17,0 %, saj je to eden od pomembnih kriterijev kakovosti medu, ki pa ga pri medu, pridelanem v LR-panjih, le težko dosegam. Pri nas med toči žena in med že ob iztoku iz točila v plastične sodčke precedi. Ko je sodček poln, ga zapre s pokrovom in ga opremi z nalepko, na kateri sta zapisana datum točenja in kraj, kjer je bil med pridelan. Po nekaj dnevih, ko se med umiri in s površine posnamem nečistoče, ponovno izmerim vsebnost vode in električno prevodnost medu. S tem zagotovim pravilno označevanje in sledljivost medu.
Po točenju cvetličnega medu čebelje družine pripravim na glavno pašo na lipi in kostanju. Zastopanost obeh drevesnih vrst je v okolici čebelnjaka kar velika, tako da običajno pridelam med, kjer včasih prevladuje okus kostanja, drugič lipe. Ob ugodnih vremenskih razmerah so dnevni donosi medičine večji kot 3 kg na panj. Zadnji pregled pred to pašo bo tako namenjen predvsem zagotovitvi prostora v medišču in sprostitvi čebel, ki bi bile zaposlene z vzrejo zalege. Zelo pomembno je, da je v času paše matica v plodišču. Če sem jo pri prevešanju zalege ponesreči prestavil v medišče, bo bera medu slaba – plodišče bo napolnjeno s cvetnim prahom, v medišču pa bodo zeleženi sati, iz katerih ne smemo točiti. Pri posegu v medišče prestavim največ dva sata pokrite zalege, v plodišču pa jih pustim pet. Tako imam v plodišču pet satov zalege, dva medena sata ob stenah, gradilni satnik in dve neizdelani satnici. Preostale zaležene sate, predvsem takšne z delno še nepokrito zalego, porabim za izdelavo narejencev. Pri tem moram še omeniti, da za izdelavo narejenca v juniju potrebujem najmanj dva sata zalege. Ko polnim panje (največkrat šestsatne) z zalego, jih ne zaprem takoj, saj želim, da se čim več pašnih čebel vrne v panj, iz katerega sem zalego vzel. Ker narejenci nimajo dovolj pašnih čebel, v panj vedno dodam prazen sat, v katerega nalijem pol litra vode. Večina narejencev ni sestavljenih iz zalege iste čebelje družine, zato jih prenesem v klet, da se čebele socializirajo, in jih šele naslednji večer odpeljem na novo stojišče. Odprem jih tik pred temo. V panje z narejenci že ob polnjenju dodam matico v matičnici ali cepim zrel matičnik. Matičnici odprem zaporo na delu, kjer je matična rešetka, da lahko čebele pridejo do matice in njen vonj prenesejo po panju. Čez pet dni odprem še zaporo na drugi strani. Narejence pregledam čez 14 dni in brezmatičnim družinam dodam matico v matičnici. Z dodajanjem matičnikov v tem času nimam dobrih izkušenj, saj je čas brez zalege predolg in narejenec preveč oslabi, da bi se lahko ustrezno razvil.
Pomembno se mi zdi, da vas spodbudim k izdelavi rezervnih družin, zato v teh navodilih za delo v čebelnjaku tudi pišem o tem. Zavedati se moramo, da je potreba po rezervnih družinah vedno pomembnejša, saj je odmrtje čebeljih družin v času zimovanja vedno večje in dovolj rezervnih družin je edina rešitev, če se hočemo izogniti nakupu čebel spomladi.
Ko medita lipa in kostanj in so čebele zaposlene z nabiranjem medičine, v panje, predvsem v čebelje gnezdo, ne posegam, saj v takih razmerah čebele le redko sedejo na roj. Po tednu dni medenja preverim stanje medu v mediščih. V panjih, v katerih že primanjkuje prostora za vnos medičine, polne sate zamenjam s praznimi iz panjev s slabšim donosom.
Cilji, ki jim imam pri delu v 2/3 nakladnih panjih, so povsem enaki ciljem čebelarjenja v AŽ‑panjih. V začetku junija imajo vse družine po štiri naklade. Dve sta namenjeni plodišču, dve, ki sta nad matično rešetko, pa za medišče. Tudi v teh panjih se je ob ugodnih razmerah za medenje v maju nabralo nekaj medu, ki pa ga točim le malokdaj. Zakaj? Med v nakladnih panjih mi do priprav čebeljih družin za pašo na lipi in kostanju običajno ne dozori. Vsebnost vode, ki jo pred točenjem preverim, je običajno večja od 18 %, kar je po mojih kriterijih še sprejemljiva vrednost za med iz nakladnih panjev. Zato naklade z medom, nabranim v maju in polovici junija, samo preuredim. Vse sate, ki so najbolj napolnjeni z medom, zložim v eno naklado. To naklado postavim nad tretjo, ki je na matični rešetki. V tretjo naklado prestavim dva do tri sate s pokrito zalego iz naklad plodišča in na njihovo mesto vstavim satnike s satnicami. Odvzete sate porabim v drugih panjih. Tako preurejen panj je pripravljen za pašo na lipi in kostanju. Če bodo donosi dobri, bom v času medenja nad matično rešetko postavil dodatno naklado z izdelanim satjem. Med v gornji, peti nakladi, ki je bil nabran pred medenjem lipe in kostanja, bo dozorel in ga bom iztočil sočasno z dozorelim medom, nabranim na lipi in kostanju.
Tudi v nakladnih panjih želim vzrediti nekaj rezervnih družin. Pri tem uporabim naklado, ki je pregrajena v štiri razdelke s po dvema satoma. Osnovo za tako vzrejo sem povzel po Rauchfussovi metodi, ki je opisana v knjigi Vzrejajmo boljše čebele avtorja prof. dr. Jožeta Riharja. Na ta način lahko na nakladnem panju z gospodarno družino vzredim štiri rezervne družine. Ko je matica zalegla oba sata, ju prestavim v šestsatni panj, v katerega sem dodal dva sata medu, sat s satnico in prazen sat. Panj odnesem na drugo stojišče in skrbim, da ima stalni dotok hrane. Ta način lahko uporabim samo za vzrejo matic, ki jih odvzamem, ko so začele zalegati.
Opisani način vzreje matic oziroma rezervnih družin uporabljam že več let in je zanimiv in uspešen. Slabost je v tem, da na trgu ni izdelane potrebne opreme in si jo moram izdelati sam.
Vzreja matic
Kakovostna matica je osnova za zdravo čebeljo družino. Večino matic vzredim sam iz dobrih čebeljih družin, ki so na roju, iz družin, ki prelegajo, in z namensko vzrejo. Letno jih kupim le nekaj, da osvežim kri, kot radi rečemo. Matice kupujem pri različnih vzrejevalcih. S kakovostjo kupljenih matic nisem vedno povsem zadovoljen, saj jih čebele včasih preležejo kmalu po dodajanju. To se mi ne dogaja pri maticah, ki jih vzredim sam. Matico namreč uporabim šele tedaj, ko je že zalegla vsaj četrtinski sat AŽ-satnika, ki ga uporabljam v plemenilčkih, in lahko ocenim kakovost njene zalege. V zadnjih letih za vzrejo uporabljam rez na lok, ki je opisan v večini dobrih čebelarskih knjig, zato ga tu ne bom opisal. Ta način je uporaben, preprost in primeren za manjša čebelarstva in čebelarje, ki neradi presajamo žerke v matične nastavke. Zrele matičnike cepim v sate štirioddelčnih plemenilčkov, ki jih v ta namen pravočasno pripravim. Nekaj vzrejenih matičnikov porabim za zamenjavo matic, ki sem jih odvzel zaradi slabe kakovosti in prestavil v manjše panje že v aprilu in maju. Zgodi se, da ne morem pravočasno zagotoviti ustrezne količine zrelih matičnikov. Takrat se dogovorim z vzrejevalcem matic za nakup matičnikov, ki jih nato cepim v pripravljene plemenilčke.
Največ matic lastne vzreje porabim za zamenjavo v gospodarskih družinah. Letno zamenjam do polovice vseh matic. Zamenjava matice ni odvisna od njene starosti, temveč od kakovosti zalege, mirnosti, količine medu, ki so ga nabrale njene čebele, in čistosti rase. Za dodajanje matic lastne vzreje uporabljam matičnice, ki sem jih izdelal po vzorcu, ki mi ga je dal pokojni g. Pislak. Čebele za osvoboditev matice iz takšne matičnice porabijo nekoliko več časa in je zato sprejem dober.
Vzreja matic je za večino čebelarjev prezahtevno opravilo in se vzreje ne lotevajo. Vzrediti svojo matico pa je vsekakor posebno doživetje in vredno se je lotiti tudi tega področja čebelarjenja.
Tomo Strgulc
Panj LR 2/3 z dodano dvojno matično rešetko, naklado s tremi pregradami, pitalnikom in pokrovom pitalnika
Štirioddelčni plemenilček