Skip to content

100 let ČD Tacen

Čebelarji čebelarskega društva Tacen bomo v tem letu praznovali 100 letnico obstoja društva. Pred 100 leti so se trije čebelarji: Alojz Tršan, Ivan Snoj in Ivan Pangerc odločili, da ustanovijo Podružnico Slovenskega čebelarskega društva Tacen pod Šmarno goro. 26. decembra se je na domu župana Tršana, pri Mačku v Tacnu, zbralo 13 čebelarjev iz okoliških vasi na občnem zboru čebelarjev. Ustanovili so društvo in za predsednika izvolili g. Tršana, za tajnika g. Ivana Snoja in za blagajnika g. Ivana Pangerca. Začela se je pot delovanja društva, katerega člani smo tudi mi.

100 let je dolga doba in le domišljamo si lahko, kakšne težave so imeli tedanji čebelarji pri čebelarjenju. Čebelarjenje je bilo tedaj preprostejše in za čebelarja je pomenilo bodisi dodaten vir hrane, morda tudi zaslužka. Vsekakor so bile težave predvsem na strani čebelarjev, ki niso imeli dovolj strokovnega znanja in so s tedanjim načinom čebelarjenja na roje dokaj nevešče ravnali s čebelami. Nasprotno od čebelarjev, so imele čebele v naravi velikega zaveznika, ki jim je omogočal preživetje. Rastlinska pestrost v naravi, ki še ni bila obremenjena s pesticidi in intenzivno pridelavo hrane, je čebelam omogočala preživetje brez čebelarjevega posredovanja. Danes, ko sta na prvem mestu količina pridelane hrane in dobiček, ki jih taka pridelava prinaša, se je stanje povsem obrnilo. Z urbanizacijo krajine, uvedbo intenzivne pridelave hrane in uporabo kemije, ki to omogoča, so čebele izgubile okolje, ki so ga imele zadnjih več deset milijonov let. V posameznih delih sveta čebele niso več sposobne preživeti brez čebelarjeve pomoči, oziroma so iz krajine povsem izginile. To se je že zgodilo na ogromnih nasadih jablan na Kitajskem in plantažah mandljevcev v ZDA, kamor letno pripeljejo več kot milijon osemsto tisoč panjev čebel za opraševanje. Avtohtonih opraševalcev ni več. Grozljivo stanje, v katerem so se znašli opraševalci: čebele samotarke, čmrlji, metulji, hrošči in čebelja vrsta, s katero čebelarimo tudi mi, naj nam bo v svarilo, da se kaj takega ne zgodi še tu. Marsikomu se to sliši kot pesimistično prikazovanje prihodnosti, a spomnimo se, koliko se je spremenil način čebelarjenja že v kratkem času, v katerem čebelari moja generacija. Ne moremo si več predstavljati čebelarjenja na način, ko si čebele le opazoval, kako brezskrbno letajo na pašo in v panj ter prinašajo cvetni prah in medičino. Vse že naštete spremembe, ki so se zgodile v zadnjih 70 letih in k katerim moramo dodati še podnebne spremembe ter bolezni čebel, čebelam brez pomoči čebelarjev ni moč preživeti. Vsekakor je na prvem mestu čebelam zagotoviti pestro naravno okolje, katerega so vajene, in jim omogoča ustrezno prehranjenost. Prav ustrezna prehranjenost opraševalcev je pogoj, ki omogoča njihov obstoj.

Zaradi napisanega smo se čebelarji ČD Tacen odločili, da bomo obletnico praznovali tako, da posadimo 100 domorodnih medovitih dreves. S to gesto bi radi posredovali sporočilo sokrajanom, da dodajo tudi oni delček v mozaik pestrosti okolja. Povedati jim želimo, da sta cvetoč travnik in pisan vrt, na katerih je veliko vrst cvetlic in cvetočih grmovnic mnogo lepša kot skrbno pokošena trava okoli hiše z mejo iz pacipres ali kleka.

Priprave za praznovanje častitljive obletnice so v teku, imenovana je skupina, ki bo pripravila vse potrebno, da nam uspe naše sporočilo posredovati v javnost. Vsak posamezni član ali članica našega društva pa naj s svojim prispevkom in zglednim ravnanjem sporoči okoličanom, kaj je po našem lepo in zakaj je lepo. Omogočimo čebelam in ostalim opraševalcem varno okolje, saj nam bodo to bogato povrnili.

Naj medi!

Brod, 25.6.2019

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *