Čeprav se je februar šele dobro začel in se zimska izguba čebel še ni zaključila, lahko že ugotovimo, da bo ta velika. Marsikoga se loteva dvom o koristnosti čebelarjenja, čeprav gre morda le za hobi in se s tem ne preživlja. Sam čebelarim že skoraj 40 let in si postavljam drugačno vprašanje:
zakaj se mi take izgube čebel, ki se napovedujejo tokrat, zadnja leta pojavljajo ciklično vsakih nekaj let?
Ozirajoč se nazaj vidim, da se je proces začel s prihodom varoje. Sprva je bila ta nadloga dokaj obvladljiva, s spremembami razmer v naravi pa postaja trdovratnejša. Tudi pašni pogoji so se v zadnjih 40 letih zelo spremenili in primerjava praktično ni mogoča. Travniki se kosijo pred cvetenjem, porasla je uporaba fitofarmacevtskih sredstev, temperaturna nesorazmerja v času čebeljih paš so večja. Če k temu dodamo še nosemo ceraneo in viruse, že lahko zaslutimo delni odgovor na zastavljeno vprašanje. Kljub vsemu nekaterim uspeva obvladovanje tega stanja, drugim ne!? Da bi našel odgovor na to dilemo, se udeležujem številnih predavanj na to temo in preberem ogromno aktualne čebelarske literature. Zadovoljivih odgovorov na vsa zastavljena vprašanja še nisem dobil. Prišel sem do zaključka, ki ga bom pojasnil z odgovorom na naslednja vprašanja:
- Kakšne čebelje pridelke želim pridelovati?
- Koliko čebeljih družin lahko oskrbujem s tehnologijo, ki jo uporabljam zdaj?
- Kakšne razmere so v okolici, v kateri čebelarim?
- Kaj mi nudi stroka; v kakšni meri znam ta priporočila uporabiti?
Odgovor na prvo vprašanje je enostaven in ostaja isti od začetka mojega sobivanja s čebelami: pridelati želim kakovosten med in biti vključen v sistem SMGO (slovenski med z zaščiteno geografsko označbo). Vključenost v ta sistem omogoča dodatni nadzor nad kakovostjo medu, ki je opredeljena v pravilniku. Parametri kakovosti so višji, kot so opredeljeni za med iz običajne pridelave. Nadzor nad tem izvaja pooblaščena organizacija Bureau Veritas. Skrb za kakovost medu je tudi tema, ki jo vedno pogosteje zasledimo v naši čebelarski reviji. V luči afere izpred dveh let tu ne vidim drugih možnosti, ki ne bi vplivale na kakovost medu za ceno enostavnejše tehnologije – tako pri zatiranju varoje, kot krmljenja čebel v brezpašni dobi. Prepričan sem, da se prav tu prično pomembne razlike med uspešnimi čebelarji in menoj.
Drugo vprašanje je zahtevnejše predvsem s tehnološke plati. V zadnjih letih čebelarim s približno 80 čebeljimi družinami, 20 LR in 60 AŽ. Če se osredotočim samo na čebelarjenje z AŽ panji, lahko rečem, da sem tehnologijo dodelal do stopnje, ki mi ustreza in ne zahteva pogostega posega v panj. V letu imam samo dva popolna posega v panj: enega konec aprila, ko formiram letni razpored čebelje družine in drugega konec avgusta, ko zopet formiram zimsko postavitev. Čebele prezimljam v medišču, v katerega prestavim čebelje gnezdo, mediščne sate pa delno odstranim oziroma prestavim na distančnike, ki dvignejo satje tik do mediščne palice. Ta tehnologija ni primerna za čebelarje, ki čebelarijo v večjem obsegu, meni pa odgovarja, saj mi zagotavlja boljši spomladanski razvoj in zmanjša količino satja, ki ga moram hraniti izven panja. Osnovne tehnologije tako ne nameravam spreminjati. Ostajam pred dilemo glede zatiranje varoje – ali je zatiranje pretežno z alternativnimi posegi in kislinami dovolj in kdaj in koliko hrane dodati v brezpašni dobi. Za obvladovanje varoje uporabljam polovični gradilni sat, ki ga redno izrezujem.
Sat se nahaja na drugem mestu z desne strani. Glede na priporočila bom v tem letu dodal dodatni gradilni satnik, ki ga bom namestil na drugo stran. Da je tak ukrep že dovolj, je bilo slišati na nekaterih predavanjih. Sam menim da ni, saj le nekoliko poveča odvzem varoje med letom. Začetek zatiranja varoje pričnem po točenju kostanja oziroma lipe, običajno konec julija. Uporabim kapanje oksalne kisline, ki jo nabrizgam na ometene čebele v sipalniku. Čeprav jo uporabljam že več kot 10 let, nisem zaznal pozitivnega učinka, saj v tem času v panjih še nimam nameščenih lovilcev varoj. Za ugotavljanje učinkovitosti te metode bom pred točenjem v nekaj panjev vstavil lovilne podnice za ugotavljanje naravnega odpada, ki ga bom primerjal z odpadom v 10 dneh po kapanju. V kolikor ne bom zaznal pomembne razlike, bom kapanje opustil. Do zdaj sem cca 10 dni po točenju kostanja pričel s sublimacijo oksalne kisline in v nekaj dneh preveril količino odpadlih varoj. Za uporabo kakega drugega sredstva se ne odločam, ker čebele vozim na gozdno pašo. Pred leti sem namesto sublimacije uporabil šok terapijo z mravljinčno kislino. Ker je v tem času zamedila hoja, je bil med prvega točenja kisel in neuporaben. Od tedaj šok terapije ne uporabljam. Hlapilniki mravljinčne kisline na gozdni paši niso primerna rešitev, saj ovirajo čebele pri nabiranju v času izhlapevanja! Omeniti moram, da hlapilnikov nikoli ne vstavljam, če je hoja pričela mediti, oziroma je možnost medenja velika. Hlapenje mravljinčne kisline, po mojih izkušnjah, zmanjša nabiralni nagon čebel. Pogosto se zgodi, da je zatiranje varoje omejeno na sublimacijo oksalne kisline, uporaba hlapilnikov mravljinčne kisline pa prestavljena na čas prevoza čebel iz gozdne paše. Tako že leta hlapilnike vstavljam v začetku septembra, kar je lahko že prepozno.
Ostane mi še omejevanje zaleganja matice, ki ga še nisem uporabil. O tem načinu sem slišal že veliko, a so informacije, ki sem jih uspel dobiti na zelo trhlih nogah. Še najboljša rešitev, ki jo bom letos preizkusil v osemnajstih 11- satnih panjih, ki jih imam na kamionu, je omejevanje na 2 ali 3 sate, ki jih bom postavil prečno zadaj v plodišču (topla stavba). Za ta poseg potrebuješ nekaj dodatne opreme, ki se uporablja v grajševih panjih. Po nasvetih g. Jožeta Riharja bom to opravil pred pašo na kostanju ali lipi, kljub temu, da se zavedam motenj zaradi vletavanja čebel iz drugih panjev, kjer tega posega ne bom izvedel. Podobno rešitev bom preizkusil na vseh nakladnih panjih, ki jih bom predelal, kot mi je svetoval g. Rihar. Postopek bom opisal v prilogi sestavka. Za ta preizkus si moram zagotoviti ustrezno število rezervnih, 6 ali 7-satnih panjev, v katere bom prelagal pokrito zalego iz omejilnikov velikosti dveh satov, kjer bo matici omogočeno zaleganje. Po končanem zatiranju varoje na opisane načine, bom v začetku septembra vse družine ustrezno pripravil in tretiral z amitrazom. Pred uporabo je potrebno iz panja odstraniti mediščno satje, da se prepreči kontaminacija satja.
Dotakniti se moram še krmljenja čebel v pašni dobi. Zadnja leta niso bila medovita; tehtnice v vseh mojih čebelnjakih so pogosto mirovale. Kdaj se odločiti za dolivanje sladkorne tekočine, da ni bojazni za prehod sladkorja v med. Strokovnjaki pravijo, da takoj, ko gre tehtnica dva dni navzdol. Je to prav ali je preveč »ziheraško« oz. špekulativno. Očitno bo treba tu iskati tisto mero, da bo koza ostala cela in volk sit. To bom skušal realizirati z manjšimi obroki, ki jih bom dodajal v primeru nekaj dnevnega minusa. Dodajanja večjih količin ne bom prakticiral. Glede na obseg mojega čebelarstva je načrtovan način izvedljiv.
Tretje vprašanje je tesno povezano z drugim. Še tako dosledno ukrepanje v mojem čebelnjaku ne bo uspešno, če v okolici kolegi čebelarji ne bodo naredili nič. Lep dokaz za to je letošnje leto. Pri kamionu je rešitev, da čebele ostanejo čim dlje v gozdu, na osamljenem stojišču, kar sicer poveča stroške krmljenja. Vsekakor bo treba več narediti na nivoju čebelarskega društva, predvsem pa z zakonodajo, ki ne bo dovoljevala nemarne vzreje čebel. Tu žal ne pričakujem skorajšnjih premikov na bolje. Menim, da danes plačujemo davek na veliko povečanje števila čebelarjev, ki niso dovolj poučeni o nujnih zdravstvenih ukrepih v čebeljih družinah in čebele puščajo neoskrbovane v času dopustov, ki redno sovpada z brezpašno dobo.
Sedanji način delovanja stroke in Zveze s ciljem zagotavljanja ustreznega zdravstvenega varstva čebel po mojem ni dober. Velik nabor sredstev za zatiranje varoje, ki nam je na voljo, je namenjen zatiranju zajedalca, ko v panju ni pokrite zalege, oziroma so čebele povsem brez zalege. Že izkušeni čebelarji imamo težavo zagotoviti te pogoje, kaj šele začetniki. V primeru, ki smo ga imeli lani, je bilo koncem julija v panjih več varoj, kot bi jih smelo biti. Ob upoštevanju navodil posameznih proizvajalcev sredstev, nam kljub velikemu naboru ni preostalo praktično nič, če smo hoteli dosledno spoštovati navodila. Kaj storiti v takem primeru? Odgovor je v tesnejšem sodelovanju s stroko, ki pa je kadrovsko povsem osiromašena in tako nesposobna hitrega ukrepanja. Izhod iz tega stanja vidim v poglobljenem sodelovanju stroke in izkušenih čebelarjev s terena, ki jim je vredno prisluhniti. Sedanje stanje pomeni pat pozicijo, kjer vsaka stran brani svoja stališča, oziroma stališč sploh ne more ustrezno predstaviti, kar povzroča škodo čebelarstvu. Nujno je narediti korak naprej in izdelati strategijo, ki bo omogočila učinkovito zdravstveno varstvo čebel.
Omejevanje zaleganja matice V LR panjih
Priprava panja oziroma naklade sem videl pri g. Rihar Jožetu, ki mi je tudi dovolil opis. Menim, da je rešitev domiselna in je vredna izvedbe v praksi.
Naklado je potrebno predelati tako, da sta dva sata od ostalih ločena z matično rešetko, kot je prikazano na fotografiji. Matična rešetka je lah
ko žična, kot jo uporablja g. Rihar, možna pa je tudi izvedba iz drugačnih matičnih rešet. Ko se odločimo, da bomo matici omejili zaleganje na dva sata moramo uporabiti preurejeno naklado v katero bomo prestavili zalego in v omejeni del tudi matico.
Da je iskanje matice olajšano g. Rihar omete čebele v prazen omejen prostor. Čebele bodo skozi rešetko zlezle na satje, ki je v drugem delu naklade, matica pa bo ostala v omejenem delu. Da je ometanje lažje se uporabi poseben lijak, ki je prilagojen odprtini! V ta del vstavimo dva izdelana sata, namestimo pokrov in omejitev je opravljena. Ta postopek naredimo tik pred kostanjevo, oziroma lipovo pašo. Ker dva sata ne zadostujeta za kapaciteto zaleganja matice, je potrebno preveriti in po potrebi odvzeti povsem zaležen sat pokrite zalege in ga prestaviti v prašilček. Pri tem svetujem, da se večino čebel omete nazaj v panj, saj bomo tako v družini pustili čebele dojilje, ki se praviloma nahajajo na satih z zalego. Paziti moramo, da ne odvzamemo matice. Ker bomo omejevanje izvajali v več panjih, lahko formiramo 3-6 satne narejence z zalego iz različnih čebeljih družin. 23. dan, od dneva osamitve, odstranimo oba sata iz omejenega dela in ju uporabimo za izdelavo narejencev. Čebelja družina je brez zalege in ima kar nekaj medu, ki ga bomo v naslednjih dneh iztočili. Po točenju opravimo zatiranje varoj z oksalno kislino – sublimacija. To moramo izvesti najkasneje 7. dan po končanem omejevanju zaleganja. Narejence je dobro odpeljati na drugo lokacijo, da ne pride do reinvazije varoj. Narejencem lahko dodamo zrele matičnjake oziroma pustimo, da si sami vzredijo matico. Če se odločimo za ta postopek je dobro upoštevati nasvet g. Noča in na izbranem satu označiti mesto z jajčeci iz katerih naj čebele potegnejo matičnjake. 8. dan narejence pregledamo in odstranimo vse matičnjake razen dveh izbranih. 23.dan od formiranja narejencev tudi te tretiramo z ustreznim sredstvom, saj v njem ni pokrite zalege in so vse varoje na čebelah. Za realizacijo opisanega postopka si moramo pripraviti ustrezno količino rezervnih prašilčkov in zrelih matičnjakov, če bomo delali rezervne družine.
Podoben postopek lahko izvedemo tudi v AŽ panjih. Izvedba je lažja v 11 satnih panjih, kjer lahko omejitev izvedemo s prečno postavljenimi sati za plodiščem, ki ga bomo ločili s prav tako prečno postavljeno, matično rešetko.
Naj medi!
Tomo Strgulc