Smo sredi februarja, zato je še prerano za izdelavo analize o tem, kako so nam prezimile čebele. Zaključke o tem bomo lahko naredili šele konec marca. Vseeno že zdaj lahko sklepamo, kako smo bili uspešni pri pripravi čebel na prezimovanje. Da bo razočaranj manj, se moramo zavedati, da naše čebele hodijo po robu preživetja. Neustrezne razmere v naravi, ki smo jim priča vedno pogosteje, prisotnost različnih bolezni in parazitov, onesnaženost okolja s pesticidi in ne nazadnje, neustrezna skrb za čebele, ki jo v takih razmerah potrebujejo še bolj kot pred leti, so le najpomembnejši razlogi za razmislek o tem, kako čebelariti v bodoče! Ko se pogovarjam s čebelarji, se pogovor najpogosteje suče okoli varoje, kot največjemu krivcu za vse tegobe, ki jih imamo v čebelnjakih.
Jaz že več let kot glavnega krivca za težave vidim nosemo. Menim, da je prav ta gliva, ki smo jo še desetletje nazaj imeli za pražival, glavni vzrok večine težav, varoja pa samo dokonča njeno delo v oslabelih čebeljih družinah. Tudi nosema se je v zadnjem desetletju spremenila. Če smo se pred leti ukvarjali le z vrsto Nosema apis, ki je bila za čebelarje prepoznavna predvsem spomladi, danes govorimo še o vrsti Nosema ceranae. Priporočam, da preberete članek o tem v Slovenskem čebelarju 6/12 2020, ki sta ga napisali dr. Vlasta Jančič in dr. Metka Pislak Ocepek. Videli boste, da imamo opravka z glivo, ki povzroča obilo težav, ki jih opažamo v naših čebeljih družinah in jih ne znamo pravilno ovrednotiti. Jaz opažam, da kljub prizadevanju ne morem dovolj enakomerno razviti čebelje družine in če mi to na videz uspe, kljub naravnim danostim količina pridelanega medu ne zadosti pričakovanjem. Vzrok je v premajhnem številu pašnih čebel, ki imajo za povrh še krajšo življenjsko dobo. Družina se vrti v začaranem krogu in se izčrpava.
Kaj storiti, da omilimo delovanje vrste Nosema ceranae, je ključno vprašanje, ki me muči že kar nekaj časa. Zavedam se, da je stojišče čebelnjaka, kjer prezimljam čebele, dokaj neugodno, pa vseeno pred leti na istem mestu nisem imel toliko težav kot zadnja leta! Čebele sem običajno - več ali manj - imel take, kot sem si jih želel. V že omenjenem članku v Slovenskem čebelarju, je popisanih kar nekaj načel dobre čebelarske prakse, ki pripomorejo k zmanjšani okuženosti čebel z nosemo. Ne bom rekel, da izpolnjujem vse, veliko večino pa vsekakor, a rezultat, kot sem že omenil, ni zadovoljiv. Kako čebelarim, sem opisal v mesečnih navodilih, ki so na društveni spletni strani, zato bi se tokrat osredotočil na nekatere izkušnje, ki sem jih pridobil v zadnjih letih, in načrtu delovanja v bodoče, predvsem s ciljem zmanjšati okuženost čebel z vrsto Nosema ceranae. Kot izhodišče za naslednje pisanje bodo prav navodila dobre čebelarske prakse, ki so navedena v omenjenem prispevku.
Redna menjava satja in razkuževanje satnikov je osnova in jo je z malo truda lahko uresničiti. Morda je priporočena menjava vsaj 1/3 satja na leto malo pretirana, saj nam to pašne razmere ne omogočajo vedno. Razkuževanje pred ponovno uporabo satnikov pa je obvezna. Ne bo odveč, če bomo razkužili še satje, ki ni v uporabi, in to s hlapi ocetne kisline (200 ml 80 % ocetne kisline na 100 dm3 v enem tednu; pred uporabo satje dobro prezračimo). Tudi razkuževanje čebelarskega orodja je nujna, saj s tem preprečimo prenos kužnine iz okuženih panjev v ostale. V primeru sanacije panja, kjer smo imeli hudo okuženost z nosemo, je nujno opraviti temeljito čiščenje notranjosti panja z obžiganjem in dezinfekcijo pročelja panja s razkužilom. Po razkuževanju moramo površine dobro sprati. Tudi ob izpraznitvi panja iz katerih koli razlogov, je smiselno panj temeljito razkužiti.
Pogoj za dober razvoj je kvalitetna matica. Poskrbimo, da bomo imeli v panjih mlade kakovostne matice. Kako z minimalnimi stroški do dobrih matic, sem že tudi nekaj napisal, zato o tem tokrat ne bom. Seveda je možen tudi nakup, ki pa ni zagotovilo za kakovostno matico.
Za dober razvoj in stalno kondicijo čebelje družine je potrebna ustrezna paša. Še posebej je pomembno, da imajo čebele na razpolago raznolik cvetni prah. V primeru popolne brezpašne dobe bomo čebelam pomagali s krmljenjem v količini, ki ohranja optimalno količino medu v panju. Zavedati se moramo, da lačna čebelja družina oslabi do te mere, da se kljub našim posegom težko povrne v ustrezno stanje. Če pomanjkanje medičine še lahko nadomestimo z dodajanjem sladkorne raztopine, je problem pomanjkanja cvetnega prahu težje rešljiv. V primeru da imamo čebele na paši, kjer ni dovolj pelodne paše, je nujen premik na ustreznejše pasišče. Če se nam to zgodi na matičnem stojišču, je treba čebelam nuditi vse ostalo, kar jim lahko, in počakati na pomoč narave.
Če povzamem: higiena, ustrezna preskrbljenost in dobra matica so osnovni pogoji, ki zagotavljajo razmere, da se družina dobro razvije in taka ostane skozi celotno sezono. Kje pa je tu nosema? Nosema je praktično v vseh čebeljih družinah, a dobro razvita družina lahko zadržuje njen razvoj na nivoju, ki za čebele ni usoden. Razmere se v družini običajno poslabšajo konec sezone, ko jih začnemo pripravljati na prezimovanje. Neustrezen začetek hranjenja na zalogo in neustrezen manski ali kostanjev med so lahko razlogi za nastanek razmer, ki ustrezajo razvoju noseme. Pozno krmljenje bo obremenilo zimske čebele, ki bodo za predelavo sladkorja v medene zaloge porabile preveč energije in se po nepotrebnem iztrošile. To delo naj v čim večji meri opravijo kratkožive čebele. Manski med je bogat z minerali in ostalimi neprebavljenimi snovmi, ki obremenjujejo čebelje črevo. Pride do vnetja in poškodovan epitelij črevesja omogoča lažji vstop noseme v njegovo tkivo. Če bomo upoštevali navedeno, bomo pripomogli k zmanjšanju možnosti razvoja spor noseme.
V zadnjih dneh sem prebral kar nekaj člankov o prehranskih dopolnilih, ki pomagajo ojačati čebele in s tem zmanjšujejo učinkovitost glive Nosema ceranae. Posvetoval sem se tudi z veterinarko mag. Miro Jenko Rogelj, ki kot preventivo svetuje izdelavo zgodnjih narejencev na neokuženem satju z obilico raznolikega cvetnega prahu in kakovostnega medu. Z izdelavo takih narejencev se v veliki meri izognemo prenosu spor noseme v panj. Predlaga tudi uporabo pripravka Apiherb, ki ga lahko dobimo na našem trgu in ga dodamo v panje ob jesenskem krmljenju in spomladi. Prebral sem povzetek raziskave, ki sta ga objavila italijanska raziskovalca Antonio Naned in Giovani Cilia. Raziskovala sta učinkovitost Apiherba in Api Bioksala na zmanjšanje števila spor glive Nosema ceranae v čebeljem črevesju. Za oba omenjena pripravka je bilo ugotovljeno, da sta dokaj učinkovita, vendar raziskave niso bile izvedene pod pogoji, v katerih čebelarimo mi in so zaradi tega lahko navedeni učinki manjši. Pri tem je spodbudno, da uporaba oksalne kisline, ki jo tudi sam uporabljam pri zatiranju varoje, neugodno vpliva na razvoj noseme. Z Apiherb-om nimam izkušenj – nabavil sem ga za letošnje spomladansko krmljenje in upam, da bo izboljšal razvoj čebeljih družin. Z rezultati vas seveda seznanim!
Z napisanim vas želim spodbuditi k nujnemu prepoznavanju negativnih učinkov Nosema ceranea v naših panjih in se osredotočiti na zmanjšanje negativnih dejavnikov, ki ji omogočajo nemoten razvoj. Varoji smo namenili precejšnjo pozornost in jo znamo uspešno obvladovati; enako pozornost namenimo tudi nosemi!
V tem mesecu je precej čebelarjev poročalo o odmiranju čebel. Pri čiščenju so ugotovili, da so čebele mokre in včasih tudi plesnive. Pred leti sem imel podobno slabo izkušnjo tudi sam, ko mi je odmrla tretjina družin. Vzroka za tako stanje sta po moji presoji dva:
1) Pozno zatiranje varoje s kapanjem oksalne kisline. Čebele so mokre in se zaradi slabega, hladnega vremena, ki v tem letnem času sledi posegu ne osuše; stisnejo se v zimsko gručo in propadejo. Mokra čebela odmre že pri 1°C; suha prenese nižjo temperaturo. Ob pregledu take družine najdemo mrtve mokre čebele in plesnivo satje.
2) Podobno se lahko zgodi, ko panje opažimo z neprepustnim opažnim materialom, ki ob kondenzaciji v panjih zadržuje vlago in na ta način zmoči čebele.
Tomo Strgulc